Vse je bilo tiho in mirno, vsi tehnološki konservativci zadovoljni, a to je bilo le zatišje pred nevihto. Nevihto, ki so jo ustvarjalci Facebooka poimenovali Timeline.
Zakaj ta dramatičen uvod? Timeline predstavlja eno večjih sprememb, ki je zadela uporabnike Facebooka v zadnjem času. Gre namreč za precej obsežno spremembo oblikovne zasnove uporabnikovega profila, ki razporedi njegove objave po časovnici v dveh stolpičih. Omogoča tudi ogled objav vse od uporabnikovega rojstva (realnega oz. predvsem virtualnega) do danes, ogledamo pa si lahko tudi objave v kateremkoli časovnem obdobju, ki nas zanima. Dobra podlaga za zalezovalce, a ne? Morda, a vseeno so prednosti takšnega profila, kot na primer lažje iskanje določene povezave, ki smo jo pred časom objavili, a se nikakor ne spomnimo njenega naslova. Super je tudi personalizacija profila (vsaj do neke mere) v obliki t.i. coverja.
Ljubljanska megla in post-event depresija me je zadnje dni navdajala bolj z obupom kot z navdušenjem, potem pa je prišel tisti čudoviti sms, da sem dobila kotizacijo za Sempl, festival medijskih trendov, ki je letos 13. potekal v Portorožu. Nekaj glavnih utrinkov, ki so se precej močno zasidrali v moj spomin:
1.Zabaviščni park Harryja Potterja – novico o odprtju parka so lansirali s pomočjo 7 najbolj vplivnih fanov HP, ki so jih povabili na večerjo z Dumbledorjem in jim kot prvim na svetu razkrili novico. Čez teden dni je za park vedelo 350 milijonov ljudi. Harry Potter theme Park, USA
2.Alan Hilburg. Ko sem na programu videla njegovo ime, mi ni bilo čisto jasno, od kje mi je znan. Po petih minutah njegovega predavanja se mi je vedno bolj dozdevalo, da sem identično vsebino že poslušala – 2 leti nazaj, oglaševanje in družba. Kljub utripanju v glavi (ker je bilo to v četrtek po zabavi) sem se spomnila pomena kratica OIVSIO in dobila 10 eur. Očitno je tudi Alan Hilburg v recesiji, ker je za odgovor na to vprašanje 2 leti nazaj ponudil 20 eur.
3.Walt Disney – kaj je vaša prva asociacija, ko slišite njihovo ime? Sneguljčica, Peter Pan, Levji kralj..no, nič več, ker so v resnici prava zlobna korporacija. V lasti imajo vse, dobesedno. Gledate Grey's anatomy? To delajo oni. Kdo je odkril Justina Timberlaka? Oni. Kdo ima edini pravice do Oskarjev? Oni. Kdo ima čez BBC news? Oni. Vse skupaj pa se je začelo z Miki Miško…
4.Televizija ni mrtva. Kljub vsem debatam o pomembnosti razvijajočih digitalnih platform večina še vedno prisega na dobro staro televizijo, ki pa se vedno bolj povezuje z digitalno tehnologijo. Primer: Mad man, oglaševalska serija. Lansiranje 4. sezone je potekalo na Times Squaru v New Yorku – 1uro preden so serijo pokazali na televiziji, odziv ljudi pa je bil ogromen, saj so v živo nastopili tudi glavni akterji serije (Don Draper & co)
5.Zgodbičenje. Ja, to je slovenski prevoz za storytelling, ker se ravno učim korporativno komuniciranje. S tem povezana kampanja »Everybody needs a Harvey, ki si jo lahko ogledate tukaj.
6.Sončenje na pomolu prvega decembra. Neprecenljivo!
Kaj sploh je TED? Ko sem se prijavila na dogodek sploh nisem vedela za kaj gre, samo slišala sem, da se ga je vredno udeležiti. TED je neprofitna organizacija predana »idejam vrednim širjenja«, ki se je začela kot konferenca z združevanjem ljudi s tremi besedami: Technology, Entertainment, Design. Več o organizaciji si lahko preberete na njihovi spletni strani: www.ted.com, na Youtubu pa si lahko ogledate več kot 10000 TED govorov.
Richard St. John: skrivnost uspeha v 8 besedah in 3 minutah
Ker je bila naša podpredsednica Urša Svetelj tudi organizatorka samega dogodka, nas je dobro informirala in kar 11 članic ŠSPRSS se je udeležilo TEDx Ljubljana.
Kot prvi je nastopil Borut Jeglič, ki nam je povedal, da so ga vrgli v vodo in tako se je naučil plavati - z brcanjem, ki je bilo edino, kar je znal. Podobno je začel sodelovati pri projektu Simbioz@, saj je postal vodja projekta, za katerega se mu sanjalo ni, kako se bo izšlo, a na koncu mu je uspelo. Vendar pa je bila njegova ekipa ravno tista, ki mu je to omogočila, skupaj so se jokali, se smejali in trdo delali.
Njegova misel: »Karkoli si lahko zamislite in v to verjamete, to lahko tudi dosežete.« (Napoleon)
Luka Manojlovič je postavil e-Hišo – novogoriško hišo poskusov, ki je namenjena najmlajšim in mladim po srcu. Predstavil nam je projekt, ki nam je pokazal, da nič ni nemogoče in upravljal avtomobil na Primorskem iz dvorane Španskih borcev.
Njegova misel: »Če imaš idejo, ji ostani zvest. Nič ne odtehta nasmehov, ki jih vidimo ob naših rezultatih.«
Jure Bečko se je kot dijak poglobil v izdelavo projekta "Razmetovalnik silaže". Želel je razviti novi, cenejši pogon in trdo delal, a kljub temu so mu mentor sorodniki, ki so mu pomagali, rekli, da je praktična izdelava skoraj nerealna. En teden pred oddajo naloge je začel z realizacijo projekta in uspelo mu je.
Njegova misel: »Nič ni nemogoče in vse se da narediti do datuma«.
Prišel je tudi Dan Croitoru iz Romunije, ki sodeluje pri organizaciji Challenge:future, kjer pomagajo mladini in otrokom po svetu. Njegova misel pove vse: »A candle looses nothing by lightening another candle.«
Na oder so kot zadnji prišli 11- in 12-letni osnovnošolci in predstavili izdelavo svojega domiselnega kratkega risanega filma, ki si ga lahko ogledate tukaj.
Zgoraj so okvirji le polovice govorcev TEDxLjubljana in lahko bi o dogodku pisala v neskončnost, vendar mislim, da se morate naslednjega TEDx dogodka udeležiti sami in začutiti energijo v dvorani.
Včeraj je naša sekcija uspešno pripeljala do konca 2. PR teater – študentsko konferenco o odnosih z javnostmi. Kako je bilo?
Z vidika organizatorjev ali bolje rečeno organizatork lahko rečem, da smo zelo zadovoljne. Vse ekipe smo namreč pridno delale že od poletja in naš trud je bil včeraj dokončno poplačan. Seveda pa smo si ob koncu vse tudi pošteno oddahnile, da je konferenca za nami in da je vse teklo kot po maslu.
Za vse, ki tokrat niste bili z nami, bomo na spletni strani PR teatra (www.pr-teater.si), kmalu objavili povzetke vseh predavanj, danes pa vam za pokušino ponujamo nekaj fotografij.
Tina Vidergar, Publicis, je govorila o delu PR direktorice.
Pravi da je radovednost lepa čednost in pomembna lastnost vsakega dobrega PR-ovca.
Žiga Vavpotič, Zavod Ypsilon, je prvih 5 minut predavanja namenil spoznavanju udeležencev med seboj, nato pa nas je z nekaj ključnimi nasveti o mreženju in s svojimi zgodbami tudi pošteno nasmejal.
Polna konferenčna dvorana Krke
Franci Zavrl, Pristop, je govoril o profesionalnih in etičnih izzivih slovenskega PR-ja.
Pravi, da moramo slovenski PR najprej resetirati in začeti ponovno.
Sklepno dejanje konference – okrogla miza:Kdo koga nateguje - mediji PR-ovce ali PR-ovci medije?
Člani Študentske sekcije PRSS smo med 10. in 11. novembrom “prešpricali” predavanja in se odpravili v slovaško prestolnico. Kajpak, tja se nismo odpravili le na potep, temveč tudi bogatiti svoje znanje. Ogledali smo si Trade Museum, ki nas je odpeljal v čas, ko so še naše babice kupovale kavo in pralne praške ter si umivale zobe z zobno pasto Nivea.
Vrhunec našega izleta je bil obisk oglaševalske agencije Wiktor Leo Burnett, kjer so nas gostoljubno sprejeli in nam predstavili svoje delo. Vsekakor navdihujoče, poklikajte spodaj in si poglejte sami ;)
Ob prvi lakoti smo pogriskali Intersnacksove bobipalčke in čips ...
Gotovo ste opazili misteriozno-revolucionarno naravnane "teaserje", ki že nekaj časa napovedujejo 7. november in skrivnosten preobrat, ki prihaja z njim. Sedmi dan novembra bo z nami jutri, v času pisanja čez slabe pol ure, zato se mi zdi na mestu, da se obregnem ob te oglase, ki me dražijo (zato jim najbrž tudi pravimo dražilci) že odkar sem nanje prvič vrgla svoj pogled.
Sedmi dan novembra bo konec tišine, sedmi dan novembra bom baje spregovorila. O čem? Ugibanj je mnogo, od napovedovanja izida knjige, predvolilne kampanje, do Citroëna (ni mi sicer čisto jasno, kakšno vezo ima avto s koncem tišine - morda je tako glasen?). Nekaj dni nazaj pa sem naletela na članek v Financah , ki razkriva, da bi naj za vsem skupaj stala Si.mobil in agencija Luna\TBWA. Gre za nove mobilne storitve našega mobilnega operaterja, ki so združene pod že obstoječo tržno znamko Bob. Uporabniki bodo lahko preko spleta sklenili predplačniško ali naročniško razmerje; za kaj več raziskovanja pa žal nisem imela volje, čakam na jutrišnje razkritje oglasov, da mi Si.mobil servira podatke na pladnju.
Upam le, da bo razkritje vredno vsega hrupa, ki so ga povzročili teaserji. Iz srca namreč sovražim, ko nas podjetja s svojimi skrivnostnimi oglasi "vzdražijo" skoraj do vrhunca, nato pa nastalo napetost razrešijo z dolgočasnim in z oglasom nepovezanim izdelkom. Nisem čakala do 7. novembra na novo znamko pralnih praškov.
Kot večina nadebudne mladine, se tudi članice ŠS PRSS, ki se v zadnjem času ukvarjamo predvsem s PR teatrom, zavedamo pomembnosti družbenih omrežij, med katere spada tudi Youtube. Odločile smo se torej, da super zabavne videe, ki napovedujejo predavanja na letošnjem PR teatru, z vami podelimo še preko tega kanala in tako še bolje promoviramo našo odlično konferenco. »Šefice« so zadolžile mene, da na Youtubu ustvarim PR teater račun. Me je skoraj sram, ampak račun sem na Youtubu ustvarjala prvič (pretty bad, glede na to, da itak nihče več ne zna živeti brez računalnika) in seveda jaz ne bi bila jaz, če se mi ob ustvarjanju le-tega ne bi nekje zalomilo. Lepo pridno sem v okenca vnesla vse podatke in zelo ponosno v okence »datum rojstva« vpisala datum, ko bomo organizirali PR teater, torej 22. november 2011 (še ful dobro se mi je zdelo, da sem to pa res dobro pogruntala). Tu pa se v moji mali drami zaplet šele prične. Ko sem hotela potrditi podatke in ustvariti profil, sem dobila obvestilo, da so nam društveni mail zablokirali, ker smo mladoletni (seveda je bil to ravno mail, na katerem so bili vsi pomembni podatki ŠS PRSS). Pisalo je tudi, da po 29 dneh račun izbrišejo. Po začetni paniki in strahu, da me bo zagotovo nekdo obesil, ko izve, kaj je moja malenkost naredila in po nekaj nemočnih trenutkih praznega gledanja v ekran računalnika sem namreč našla zavihek, kjer je bilo lepo razloženo, kaj moram storiti, da dobimo mail nazaj. Mladoletnost je problematična povsod in tudi v tem primeru ni bilo nič drugače. Napisano je bilo, da moram priznati, da sem se zlagala glede datuma rojstva in da moram poslati kopijo dokumenta s pravim rojstnim datumom. Za vsak slučaj sem poslala kar dve zahtevi za ponovno vzpostavitev maila in potem smo malo čakali in čakali … Moram priznati, da je bila novička o tem, da naš mail ponovno dela, skoraj pika na i v naslednjem dnevu. Olajšanje je bilo zelo veliko. :) Iz te dogodivščine sem se naučila precej stvari: prvič, za vedno sem si zapomnila datum PR teatra ;), ugotovila sem, da bi morda morala obiskati kakšen tečaj računalništva za tiste, ki ukrepamo, še preden dobro premislimo in najpomembnejša stvar, še enkrat se je potrdila modrost, da se iz napak učimo (malce modrosti). Ker pa smo vsi le ljudje, seveda vsi delamo napake. Nekatere bolj in nekatere manj tragične, pomembno je le, da znamo napredovati in tako naslednjič »ne zablokiramo več pomembnih mailov« ali ušpičimo še kakšne malce hujše stvari. ;)
P. S. PR teater račun na Youtubu je ugledal zeleno luč, videe si lahko ogledate tukaj. :) Enjoy!
Letošnja Slovenska konferenca o odnosih z javnostmi je potekala od 12. do 14. oktobra v Termah Olimia in nismo smele manjkati niti dneva. Nina, Tjaša, Teja in jaz smo prišle že v torek in ostale do konca, Maja P., Maja B. in Urša pa so se pridružile samo v petek na zaključnem dnevu konference. Po spoznavanju z organizacijskim odborom (katerega članice so bile tudi Teja, Tjaša in Nina), je sledilo nekaj ur priprav na prvi konferenčni dan. Vse tri dni smo pridno sprejemale goste, jih seznanjale s programom, med vsem delom na recepciji pa smo izmenjaje hodile na predavanja in pisale povzetke. Dela ni nikoli zmanjkalo, ampak vseeno je bilo zvečer (po napisanih povzetkih :D) časa za zabavo dovolj. Prvi konferenčni dan smo zaključili s plesnim Latino večerom - učenjem salse, drugi večer pa smo najprej pomagale pri podelitvi nagrad Prizma, Papirus in Primus na slavnostni prireditvi, ki jo je povezoval Tin Vodopivec, kasneje pa se sprostile ob nastopu skupine A la fetish, katera združuje elektronske ritme s klasično glasbo v živo.
Prvi (skoraj cel) sončni oktobrski teden se je na Obali odvijal s pridihom zlatega. Zlatega bobna. V Bernardinu ste si lahko ogledali in obiskali že 18. zaporedni mednarodni oglaševalski festival, katerega pa vam predstavljam skozi zakulisje, ki pa ni nič kaj hudo posebnega. Sem pa vseeno srečna, da sem lahko k temu simpatičnemu projektu nekaj svojega prispevala tudi jaz. Vse nas namreč firbca, kaj se dogaja v oglaševanju tudi drugod po Evropi, kajne?
Na obali se je od 5. do 8. oktobra dogajalo! As you already know Golden Drum was there! Že 18. mednarodni oglaševalski festival, ki ga je letos prvič samostojno organizirala Slovenska oglaševalska zbornica. Bistvo festivala so tri za oglaševalce življensko pomembne stvari: tekma in nagrade + noro dobri predavatelji na konferenci + nepozabni nočni razvrati. Vse to se je letos intenzivno odvilo v treh toplih in enem manj toplem dnevu v Portorožu.
Po (pre)kratkem poletju in skoraj trimesečnemu premorom na sceni marketinških dogodkov se je sezona dogodkov s področja oglaševanja, marketinga in odnosov z javnostmi spet začela. Prva ljubljanska Pecha Kucha je prejšnji teden potekala v kletnih prostorih Gospodarske zbornice Slovenije (GZS). Zanimiv ambient garažne hiše z rdečo preprogo, Unionovim barom ob strani, citylighti Finih medijev in pečenjem šmorna v ozadju.
Dogodek se je začel s polurno zamudo, ki je udeležencem omogočila mreženje ob kozarčku belega vina ali piva. Vse lepo in prav, če pa na dogodek prideš sam, ti lahko med branjem revije Kongres postane blazno dolgčas (seveda se lahko za to zahvalim Maji in Sabrini, ki sta udeležbo odpovedali v zadnjem trenutku in sem mogla it sama).
Ne bi si mislili, vendar prihajajo časi, ko bodo naše izjave »všečkale« babice in dedki. Ko bomo povabilo na babičino kosilo prejeli kar po e-pošti in ko bomo z njimi »chatali« kar preko spleta.
K temu bo pripomogel največji prostovoljski projekt te jeseni, Simbioz@, ko bodo v tednu med 17. in 21. oktobrom 2011 potekale brezplačne delavnice po celotni Sloveniji. Mladi prostovoljci bodo pomagali starejšim pregnati strah pred računalnikom in internetom, s tem pa bodo tudi sebe obogatili za izkušnjo več.
Po podatkih Eurostata za leto 2009 namreč skoraj 90 odstotkov prebivalcev, starejših od 65 let, še nikoli ni uporabilo računalnika oziroma interneta, kar je precej nad povprečjem EU. Dejstvo se je dopolnilo z drugim – da za medgeneracijsko sodelovanje naredimo mnogo premalo in rodila se je ideja o velikem prostovoljskem projektu, ki bo dvignil raven računalniške pismenosti starejše generacije ter jo hkrati povezal s svojimi vnuki.
Zavod Ypsilon s Simbiozo želi združiti dve evropsko pomembni leti, in sicer Evropsko leto prostovoljstva (2011) ter Evropsko leto aktivnega staranja in medgeneracijske solidarnosti (2012). K sodelovanju vabi vse mlade prostovoljce in jih nagovarja z dejstvi, da je prostovoljno delo vedno bolj cenjeno, pridobivanje praktičnih izkušenj ključnega pomena pri zaposlovanju, zato vabijo, da izkoristiš priložnost, ki jo ponuja Simbioz@ in se prijaviš kot prostovoljec! Kje – na spletni strani www.simbioza.eu. Tam si lahko prebereš tudi več o projektu ali pa prijaviš svoja stara starša kot udeleženca.
Pri projektu sodelujemo tudi nekatere članice našega društva, kot lahko vidite na sliki spodaj. ;) Obsežnost in samosvojost projekta sta nam že do sedaj prinesla mnogo praktičnih izkušenj, predvsem na področju PR-a, zato smo še toliko bolj hvaležne ŠS PRSS, ki je »krivec«, da Simbioz@ dopolnjuje bogastvo naših praktičnih izkušenj.
Zelene težnje se vse bolj vraščajo v mnoga področja in terjajo njihovo upoštevanje. Slej kot prej so morale doseči tudi oglaševanje, ki je že zaradi svoje narave priljubljeno stičišče zapriseženih kritikov.
Tokrat eko zgodbo piše Coca-Cola, ki je v sodelovanju s Svetovnim skladom za naravo (WWF) predstavila pano, na katerem so nasajene sadike čajevca. Le-te absorbirajo onesnažen zrak, rastejo pa v lončkih iz recikliranih steklenic Coca-Cole. Pognojene so z organskim gnojilom, napajajo pa se preko sistema mikro-namakanja, ki poskrbi za učinkovito in varčno distribucijo vode. Tovrstna gesta je kot inovativen prispevek za bolj prijazno okolje pomemben opomnik za Filipince, da se aktivno vključijo v ohranjanje matere narave, je dejal filipinski predstavnik podjetja Coca-Cola. Trajnostni ali »živi« pano, ki absorbira CO2, je sicer postavljen na Filipinih, vprašanje časa pa je, kdaj se bo tovrstno oglaševanje začelo pojavljati v njegovih inačicah drugod po svetu …
Zadnje dni se ogromno govori o novem Googlovem družabnem omrežju Google+. Nekateri povabljeni srečneži ga že lahko preizkušajo, drugi še čakamo na svoj "invajt". :) Poznavalci napovedujejo, da bi naj Google+ povzročil smrt trenutno najpopularnejšemu Facebooku, saj v nekaterih aspektih bolje imitira družabna omrežja iz resničnega sveta. Vizualno sicer precej posnema Facebook, vendar ima tri pomembne ključne pridobitve: Kroge, v katere dodajamo skupine prijateljev, sodelavcev, sorodnikov in določene vsebine delimo le z njimi; "Sparks", ki išče videoposnetke in članke, ki bi nam naj bili všeč glede na teme, ki nas zanimajo in o katerih lahko debatiramo s svojimi prijatelji (for nerding out together, haha); ter Klepetalnice oz. "Hangouts", kjer se lahko pogovarjamo s komerkoli hočemo in kadar hočemo. Ustvarjalci so želeli namreč izboljšati ostala spletna komunikacijska orodja, katerih pomanjkljivost bi naj bila ta, da smo vedno dosegljivi (tudi kadar nismo ali se ne želimo pogovarjati), kar lahko včasih povzroči neprijetne občutke, ko nam nekdo ne odgovori na sporočilo.
Kaj prihod novega družabnega omrežja pomeni za oglaševalce? In kaj to pomeni za ustvarjalce Facebooka? Kot je znano, je slednji povzročil ogromno škode ustvarjalcem MySpacea, saj so zaradi množičnega odhoda uporabnikov zanj vedno manj zainteresirani tudi oglaševalci (več si lahko preberete v tem članku).
Na prvi pogled Google+ precej spominja na Facebook
Najnovejši Radenskin oglas je zasnovan malo drugače, kot smo vajeni. Najprej nas možakar v kadru prosi, da zapremo oči in oglas spremljamo le s sluhom. Žal mi je, da se (ko sem prvič videla oglas) nisem uspela upreti skušnjavi in sem naredila ravno nasprotno, kot mi je bilo naročeno. Z vso pozornostjo in napetimi oči sem spremljala dogajanje v oglasu. Ko je nastopil nov kader, je bilo videti množico ljudi (Perpetuum Jazzile) in ko so začeli s svojimi nogami, rokami in usti ustvarjati zvoke, sem jih takoj prepoznala. Gre za tipičen zvok, ki se pojavlja v vseh oglasih za Radensko. Zvoki narave, vodnega izvira in ptičjega petja, nato pa odpiranje plastenke, šum mehurčkov, ki se sprostijo ob prisotnosti zraka, zvok, ki ponazarja nalivanje radenske v prazen kozarec, pitje radenske in oddih (aaah), ki ga ljudje naredimo, ko pijemo gazirano pijačo. Na koncu se pojavi še slogan »Moč vode. Naravne mineralne vode. Radenska.« in seveda vizualija – plastenke radenske in kozarec mineralne vode. Mene je oglas navdušil, še posebej, ko sem ga zasledila drugič, saj sem se tokrat držala navodil možakarja iz prvega kadra in oglas poslušala ter doživela popotovanje v naravo in začutila živost vode. Kaj menite vi?
Agencija Imelda Ogilvy je za Društvo onkoloških bolnikov Slovenije zasnovala komunikacijsko akcijo Nešteto razlogov za življenje ob 25-letnici delovanja društva. Namen akcije je sporočiti, da je pozitivna energija največjega števila ljudi lahko močna podpora osebi, ki se bori z boleznijo. Za rakom obolela oseba ni sama in ima podporo tako s strani društva kot s strani vseh ostalih, ki čutijo z njo. Na spletno stran www.nestetorazlogov.si lahko prispevate enega od svojih neštetih razlogov za življenje, preberete ostale razloge in si ogledate galerijo fotografij in videov priznanih ustvarjalcev.
LEGO je zabava. Vsaj jaz sem bila ena izmed tistih, ki je lahko cel dan presedela na domači preprogi in sestavljala stanovanja, hiše, lunaparke in abstraktne strukture. LEGO niso samo sestavljivi kvadri in kocke različnih barv ter velikosti, LEGO pač si ali nisi. Po nekaj letih abstinence igranja z Lego kockami sem odkrila še dodano perspektivo dojemanja te blagovne znamke.
LEGO je sinonim za kreativnost. Ne samo, da spodbuja kreativnost otrok, ampak tudi kreativnost proizvajalcev, oglaševalcev, oblikovalcev oziroma vseh, ki so neprestano vpleteni v proces ustvarjanja. Kreativna agencija Access se je domislila fenomenalne ideje, ki izvira iz osnovne ideje blagovne znamke LEGO – grajenja, postavljanja in sestavljanja skulptur v kontekst. Agencija je pripravila simulacijo intergracije ogromnih LEGO skulptur v večjih mestih. V svetu oglaševanja je pozornost, ki bi jo takšna akcija pridobila, neprecenljiva, zato se ideja umešča med eno najboljših idej v zadnjih dveh letih, vrednost akcije pa bi se še povišala, če bi bile skulpture umeščene v okolja, kjer nihče ne pričakuje velikih igrač - sicer pa je to seveda skoraj povsod.
Si lahko sploh predstavljate, da bi videli enega izmed spodnjih in nikomur povedali? :)
Ste že slišali za Doodle? Najverjetneje ne. Ste že slišali za Google docs ali pa slovensko Googlovi dokumenti? Najverjetneje ja, ampak jih ne uporabljate preveč pogosto. Gre namreč za dve najbolj uporabni brezplačni internetni orodji, ki smo jih tako jaz kot vsi člani ŠS PRSS aktivno začeli uporabljati v zadnjih dveh letih. Z Doodlom se večinoma dogovarjamo za sestanke, včasih pa preko tega orodja pride celo do glasovanja, kam se bomo odpravili na ekskurzijo. Orodje najdete nawww.doodle.com, kjer se morate najprej registrirati, potem pa je vse skupaj izjemno enostavno. Drugo orodje in meni najljubši "izum" pa so Google docs, ki jih s ŠS PRSS uporabljamo za shranjevanje raznih dokumentov, brainstorminge, ustvarjanje adrem, seznamov prijavljenih na dogodke, itd. Poleg tega pa so dokumenti izjemno uporabni predvsem za izdelavo seminarskih nalog: program omogoča, da dokument hkrati ureja več oseb, ki se lahko medtem pogovarjajo na "chatu". Slednje občutno zmanjša število mailov za vsako seminarsko nalogo, poleg tega pa na računalniku nimaš več datotek z imeni verzija 1, 2, 3, 15, ker se dokument sproti shranjuje na internetu - končno verzijo potem samo shraniš na računalnik in obliko nekoliko popraviš v Wordu. Če Doodla ali Docsov še ne uporabljate, vam to iskreno priporočam(o).
Video, ki prikazuje, kako skupinsko odločanje in mišljenje preprečujeta izvedbo dobre ideje in izgubo fokusa. Kaj bi se zgodilo, če STOP znak še ne bi obstajal in bi za izvedbo le-tega bila zadolžena večja korporacija?
Video : Directed by Michael d. Starcevich / produced & edited by Brian Fox
1. Nikoli ne bodo vsi zadovoljni ali študenti so lahko pravi penzionisti
To je žal nehvaležno dejstvo, ampak tako je. Ljudje smo si različni, imamo različne potrebe, predstave in želje. Zato pa obstaja ideja demokracije, »vladavine ljudstva« in prevlada večine nad manjšino.
Nekaj let nazaj sem šla po čistem naključju na dvodnevni izlet po vzhodni Italiji z avtobusom, polnim petdesetih upokojenih verskih fanatikov s povprečno starostjo 75 let. Na PReblisku me je dostikrat spremljala asociacija na omenjene upokojenčke, ker so jim bili kdaj pa kdaj komentarji, vzdihi in pogledi kar preveč podobni.Čisto banalen primer: ko se določi postanek za 10 minut, se bo našlo nekaj ljudi, ki bo reklo, da je to pa res premalo. Ko se naslednjič določi postanek za 15 minut, se jih bo nekaj pritoževalo, da je to res preveč.
Kakorkoli, zaključek in nasvet je sledeč: čim prej se sprijazniš z dejstvom, da se mnenja razlikujejo, da se nekateri neradi prilagajajo in da nikoli, res nikoli ne bodo vsi zadovoljni in enotni, je svet lepši. Vse, kar ostane, je dobra in koristna ideja prevlade večine nad manjšino, ki nikoli ne zataji. To se je izkazalo v zadnji skupni odločitvi, o sprehodu po Zagrebu ali ne, kjer je bila večina enotna, da smo preutrujeni. Uau, kako dober občutek je občutek soglasja!
Moja mama ima pogosto navado reči: "Pa kako lahko sploh delaš v tako razmetani sobi?! Kako se sploh lahko na karkoli osredotočiš?" in ker mi je že par let nazaj zmanjkalo pametnih izgovorov, ponavadi le skomignem z rameni in zamomljam nekaj namerno nerazumljivega. Ko bi mama bila te dni z nami na ekskurziji v Beogradu in v Zagrebu, bi bila precej potolažena, ko bi spoznala, da nisem edini otrok na tem svetu, ki si koncept urejenosti delovnega okolja predstavlja malo po svoje. Ne bom preveč dolgovezila, ker menim, da spodnje fotografije povejo dovolj. Samo en sentimentalen "ooohh, kako bi enkrat delala v takih prostorih!" mi naj še uide.
Personaliziran fliper (Bruketa&Žinić)
Prostor za rekreacijo (Bruketa&Žinić)
Zbirka cigaret, katere namena si ne znam predstavljati (Bruketa&Žinić)
Že nekaj časa se mi zdi, da profesor dr. Jančič opazuje marketinško dogajanje na poseben in zanimiv način, ki nam lahko marsikdaj odpre oči. Na enem izmed predavanj smo se pogovarjali o zaupanju, ki naj bi bilo izredno pomembno pri vzpostavitvi marketinškega odnosa. Profesor je razumevanje zaupanja apliciral na največji trgovski verigi, ki sta prisotni v Sloveniji, izpostavil je namreč razliko pri Mercatorju in Intersparu. V Mercatorju si lahko vzameš voziček, sam izbereš sadje in zelenjavo in ga tudi sam stehtaš. Pri Intersparu pa so vozički zaklenjeni z verigami, tako da moramo najprej poiskati kovanec. Sadje in zelenjavo si sicer lahko izberemo sami, nam ga pa stehtajo in skorajda zapečatijo njihovi zaposleni. Gre pri tem res zgolj za poenostavitev in optimizacijo nakupnega procesa? Za takšnimi in drugačnimi "praktičnimi" rešitvami se lahko seveda skriva tudi kar precej nezaupanja. Pomislimo samo na gostinske lokale. V veliko lokalih se je pojavil trend, da plačaš takoj ko naročeno dobiš na mizo. Morda ni tako zelo pomembno, je pa vredno razmisleka, koliko nam podjetja dejansko zaupajo in kaj govorijo zgolj v oglasih.
Bomo v prihodnje sadje in zelenjavo lahko kupili samo še tako?
Torkov večer, 10. maja 2011, so nam popestrili mladi kreativci – Vladimir Mićkovič (Luna/TBWA), Karmen Žirovnik (Arih) in Andrej Venta (Renderspace). Tokratna majska PRedigra je potekala nekoliko drugače, saj ni bilo klasičnega predavanja, temveč sproščen pogovor z gosti, katerega je suvereno vodila Pavlina Japelj, članica našega društva. Nit pogovora se je pričela s krajšo predstavitvijo gostov, nato pa stekla do njihovih največjih izzivov – za Karmen je bil le-ta volilna kampanja Jankovića, Vladimirjev prenova Orta, Andrejev pa uporabniški vmesnik, primeren za uporabo vseh generacij, saj je moral zajeti ogromno populacijo. Skupni so si v pogledu, da delo v agenciji prinese ogromno znanja, ki ga lahko pametno unovčiš. Dotaknili so se tudi zanimive teme – kreativci in ego. Če je nekje skrita trditev, da so kreativci poročeni z egoti, jo gostje po tihem priznavajo. Vladimir je dejal, da moraš ego za delo v agenciji vsekakor pustiti pred vrati, medtem ko Andrej meni, da ga moraš vpeljati v svoje delo in doseči, da se tvoje mnenje upošteva. Karmen pravi, da v »ego fightu« vsekakor zmaga najboljši.
In če se sprašujete, če ste primerni za vlogo vodje projektov ali kreativca v agenciji, naj naštejemo nekaj zaželenih, če ne zahtevanih lastnosti. Vodja projektov: ne preveč koleričen, dobro organiziran, dober pogajalec in mirovnik med obema stranema (med naročnikom in idejo agencije). Kreativec pa predvsem ne sme biti navezan na svoje ideje, ki jih ima, poleg tega pa mora seveda dobro krmariti svoj ego ali pa, kot smo že dejali, ga povsem ukrotiti.
Ta blog je delno odgovor na naš prejšnji blog, kjer Ana govori o tem, da bi pregnali oglaševanje. Seveda se strinjam glede smetenja in nadležnih letakov na vsakem koraku, ampak to za moje pojme sploh ni več oglaševanje v pravem pomenu. Nikakor pa se ne podpišem pod stavek, da bi oglaševanje pregnali. Zakaj za vraga pa potem mi študiramo?! Lahko ga samo poskušamo spremeniti na bolje oziroma poskušamo spremeniti percepcijo slovencev glede oglaševalske stroke. Izjemno kul bi se mi zdelo, če bi avtorji filma Češke sanje (ali pa kdo drug) naredili test – teden dni brez oglaševanja. Po mojem mnenju bi bil to teden kaosa, težkih odločitev v trgovini in teden, ko bi vsi spoznali, da oglasi med filmi vseeno niso tako zanič, ker greš lahko vsaj na wc.
Ravnokar sem se vrnila s Francije, kjer smo vsaka dva ali tri dni kupovali v hipermarketih eLeclerc oziroma InterMarche. In zame novo spoznanje? Nepoznavanje blagovnih znamk onemogoča hitre in učinkovite nakupe. Pred policami stojiš kot bedak med poplavo neznanih blagovnih znamk in se sprašuješ, na podlagi česa naj bi se odločil za nakup. Seveda so potem v voziček letele sami low-budget izdelki trgovske znamke eLeclerca, Eco plus. V Sloveniji jaz zase točno vem, da bom v trgovini med jogurti izbrala Ego, med sirnimi namazi Dukatelo, med čokoladami Snickers, med vodami Odo in med piškoti Kraševo Domačico (ne, to niso naši sponzorji, ker jih nimamo). In kaj me pri vsem skupaj fascinira? To, da domov iz trgovine nikoli ne bi prišla z vozičkom, polnim izdelkov trgovskih znamk, pa čeprav z njimi morda ni nič narobe. Doma si za določen izdelek pripravljen plačati več, ker je pričakovana in preizkušena kakovost višja. Zakaj si pripravljen plačati več? Ker je podjetje zgradilo močno blagovno znamko, uspešno komunicira, k temu pa seveda pripomore tudi oglaševanje kot del tržnokomunikacijskih aktivnosti. Torej? Blagovne znamke imamo radi, zato imamo radi tudi oglaševanje, eno brez drugega pa po mojem mnenju ne gre.
Oglaševalsko polje in njegovi snovalci so nenehno torpedirani s strani kritikov, ki bi, vsaj najbolj radikalni med njimi, oglaševanje kar prepovedali. Očitajo mu zavajanje ljudi, puhlice, laži in mu pripisujejo značaj zla. Tukaj je ob predpostavki racionalnosti posameznikov na mestu vprašanje, kako je oglas pravzaprav lahko zavajajoč s tem, ko nas prepričuje o superiornosti dotičnega predmeta, ko pa vendar vemo, da gre za oglas, katerega cilj je prodaja? Sama oglaševanje dojemam predvsem kot nepogrešljivo – presežna produkcija je povzročila nujnost uporabe oglaševalskih prijemov, ki pomagajo diferencirati izdelke na trgu in s tem potrošnikom sugerirajo nakupne preference, ko se znajdejo pred mnogimi policami izdelkov iste kategorije. Tako ne tarnam nad vele plakati ob vožnji po sivem asfaltu, vendar se zalotim, da nergam nad količino oglasnih spotov med ogledom filma. Ali pa predvsem včasih ob vsiljivih oglasnih sporočilih, ki izvajajo pravo »vizualno nasilje« na mojem ekranu. In tako se nekega večera pripeti blažen trenutek, ko se ob odprtju spletne strani oglasi nalagajo dovolj dolgo, da uspem ujeti ta edinstven pogled …
Adidas se je v novi spletni kampanji povezal z najbolj znanimi modnimi blogerji, ki predstavljajo devet svetovnih modnih prestolnic: Berlin, Hong Kong, London, Tokio, Pariz, Rio de Janeiro, Milano, Stockholm in New York. S kombiniranjem kosov Adidasove najnovejše kolekcije so oblekli sebe ali svoje someščane in 'street style' fotke prispevali Adidasovi spletni strani, kjer poteka tekmovanje za najbolj 'stajliš' mesto. S tem so znamko približali potrošnikom, saj se le-ti lažje poistovetijo z modnimi blogerji, ki pišejo o uličnem stilu, kot z manekenkami na modnih pistah. Interaktivno oblikovana spletna stran pa še dodatno angažira potrošnika, da blagovni znamki posveti več svojega prostega časa. Jaz namreč ne morem nehati s klikanjem na "vote". Pa vi? :)
Nizozemski fitnes se je odločil, da bo na kreativen način pridobil nove stranke. Nalogo je zaupal agenciji N=5, ki se je domislila izredno zanimive ideje. V Rotterdamu se vsakemu, ki se odloči za počitek na avtobusni postaji, nepričakovano v rdečih številkah prikaže telesna teža. Res je, da je ideja precej neposredno izpostavljena, vendar sem prepričana, da so ravno zaradi neposrednosti pridobili veliko novih članov. Kampanjo bi morda lahko v koristnejše namene družbenega oglaševanja odkupila kakšna ameriška institucija in malo šokirala ameriško populacijo. Dejstvo pa je, da je agencija N=5 s prepletom interaktivnih medijev in pametne ideje, gverila marketing definirala na popolnoma novem, dobrodošlem nivoju.
Pojavnih možnostih, ki jih Facebook (FB) nudi blagovni znamkam, je več. Me je pa v preteklih dneh najbolj zmotila predvsem odsotnost ene možnosti. Blagovne znamke se lahko na FB teoretično pojavljajo na 4 načine oz. skozi 4 kanale. Ti kanali so FB stran, profil, skupina in oglas. Izraz teoretično sem uporabila, ker imajo blagovne znamke možnost uporabe vseh oz. kateregakoli izmed naštetih kanalov, a vsi niso primerni. Namreč, za blagovno znamko (in grajenje na njeni pojavnosti, imidžu in CRM) je najprimernejši kanal FB stran, iz več razlogov.
…na vsakem svojem uvodnem predavanju (ja, tudi na faksu smo tu in tam) pove dr. Zlatko Jančič. In jaz se strinjam. Predvsem zato, ker se oglas sliši bolj kul. :) No, pa tudi zaradi konotacij, ki ju oba izraza prinašata s sabo. Da razčistimo: po besedah dr. Jančiča je reklama arhaičen izraz agrarne družbe. Označuje situacije, v katerih se prodajalcu ne moreš pritožiti glede produkta, ki ne izpolnjuje svojih obljub. Kot na primer na tržnici, kjer branjevke, ki ti je prodala gnile jagode, morda naslednji dan ne bo več. In ti to, da je na plakatu pod njeno stojnico pisalo "najlepše, najslajše, najbolj dišeče domače sveže jagode", čisto nič ne pomaga, ker se glede tega nimaš nikomur pritožiti. Pri oglasih, kakršne poznamo mi, pa seveda ni tako - poznamo naročnike, imamo njihov kontakt, imamo Slovensko oglaševalsko razsodišče,.... Zato prosim vsaj študente TKOJ, da na predstavitvah svojih seminarskih nalog uporabljajo pravi termin, ker mi ob besedi »reklama« vsakič malo trzne živec pri levem očesu. Hvala. :)
Da ne bom samo kritična, naj tale dolgočasen tekst okrasim še z malo nostalgije v obliki oglasov izpod rok dr. Jančiča.
Pankrti pojejo, da je osmi dan Bog izumil rock, nas pa je osmi dan marketinških konferenc čakala fANfARA. Kot običajno se je kar visoko število študentov ekonomije, tržnega komuniciranja in sorodnih smeri v sredo, 6. aprila, zbralo v dvorani Urška na Gospodarskem razstavišču. Čakalo nas je kar sedem predavanj, dve delavnici in ena okrogla miza, nekatera predavanja bolj zanimiva, druga nekoliko manj.
Kadarkoli sem se v zadnjem času udeležila predavanja o komuniciranju na spletu, sem poslušala samo o pomembnosti Facebooka, če sem imela srečo so omenili še kakšno drugo družabno omrežje. Saj ne, da ni izredno pomembno, gre pa vseeno zgolj za eno samo platformo, splet pa je praktično neskončen. Prav zato sem z veseljem pričakovala predavanje bratov Žižek, ki sta govorila o pomenu web managerja. Delavnica je trajala dve uri, pa vseeno nista uspela povedati vsega.
SOF-ova delavnica, ki me je že od samega začetka najbolj zanimala – delo vodje projektov v oglaševalski agenciji. Že velikokrat smo se s sošolkami pogovarjale o posameznih vlogah v oglaševalski agenciji in vodja projektov se sigurno sliši precej zabavno, predvsem pa zelo dinamično delo. Po delavnici me je želja po tem, da bi kadarkoli sploh postala vodja projektov, minila. Pa poglejmo zakaj. Urša Pučko nam je predstavila vloge vodje projekta, naštela jih je 23.
Večina udeležencev letošnjega Slovenskega oglaševalskega festivala verjetno pravkar uživa na večerni zabavi v Grand hotelu Bernardin, nekateri pa smo žal že morali oditi domov. :) Nagrajena dela pa si že lahko ogledamo na SOF-ovi spletni strani, saj organizatorji skrbno sproti objavljajo novice. Včeraj so na Srebrni noči podelili srebrna priznanja, nagrado za mlade kreativce in priznanja OFF SOF, na današnji Zlati noči pa so med drugim podelili zlata priznanja, priznanja Oglaševalska osebnost leta, Oglaševalec leta, Agencija leta, Znamka leta in seveda velike nagrade oz. Grand Prix.
Današnji dan me je prav izmučil; v predavalnici sem navajena sedeti največ tri ure naenkrat, danes pa sem pridno vsrkavala znanje kar od 9h do 17h, z izjemo par vmesnih odmorov. V družbi nekaterih drugih članic društva sem se namreč odpravila na mariborski EPF, kjer je potekal Marketinški semafor, ki ga letos že 5. leto zapored organizira Klub za marketing. Pohvale organizatorjem, da so uspeli tako zelo znižati stroške, da je za študente kotizacija zastonj, hkrati pa ohraniti kvaliteto samega dogodka. Vsa predavanja so se mi zdela zanimiva - ena seveda bolj, druga manj - najbolj pa mi je v spominu ostalo predavanje Saše Urukala na temo etike v oglaševanju. Urukalo je na praktične primere slovenskih oglasov apliciral člene Slovenskega oglaševalskega kodeksa in moram priznati, da v veliko primerih sama sploh ne bi pomislila, da gre za neetično nagovarjanje mladostnikov.
Ne vem, ali imam tak občutek samo jaz, ali pa sem marca dobila res ogromno vabil na takšne in drugačne marketinške dogodke. Sprašujem se, ali so vse te konference, predavanja, okrogle mize potekale že lani in jaz enostavno nisem bila tako zelo informirana o dogodkih na področju marketinga, ali pa je dejansko prišlo do porasta v organizaciji marketinških konferenc. Vsekakor pohvalno in dobrodošlo pa je dejstvo, da se lahko 90 % teh dogodkov lahko udeležiš brezplačno. Pa naj še kdo reče, da študentom ni lepo v življenju.
Islandci v času gospodarskega zloma niso kreativno spali. Očitno jih je zadelo, da je turizem vse, kar jim še preostane. Potencial svoje države so predstavili v zanimivem, drugačnem in privlačnem promocijskem videu.
Projekt se ne imenuje kar tako 'Inspired By Iceland', saj resnično navdihe in prepriča, da v kratkem ''bookaš'' karto za na sever. Več o Islandiji in omenjenem projektu si lahko preberete tukaj.
Tale blog je pravzaprav nastal že pred nekaj meseci, ko smo se družno z ostalimi ŠS PRSS-jevci preko maila par dni prerekali o vizualni podobi strani. Po vsej verjetnosti vam tako ali tako spet ni všeč, ampak nas prav nič ne briga, ker ga ne bomo več spreminjali, OKEJ?! Naslednja dva meseca je bil obvezen del sestanka naslednji pogovor:
Teja: "Maja, boš napisala uvodni post?"
Maja: "Eee... ja, lahko."
Urša: "Še ta teden?"
Maja: "Eee.. ja, lahko."
In potem, ko smo končno ugotovili, da je Maji potrebno postaviti točno določena datum in uro, do kdaj mora biti stvar končana, da lahko ta rok za najmanj tri dni zamudi, je bilo dogovorjeno, da se blog postavi do ponedeljka zvečer (tistega, ki je že mimo, ja).
Na PReži ( - ste opazili, kako uspemo vtakniti veliki tiskani PR povsod, kjer je možno?) je tabla, na katero bomo člani ŠS PRSS lepili svoja vsakodnevna opažanja, mnenja in novice s področij, ki nas zanimajo in posledično tudi družijo: komuniciranje, kreativnost, PR, oglaševanje, marketing, oblikovanje, mediji in še kaj. Ponavadi je pač tako, da o zadevi veš več, če o njej razmišljaš in da razmišljaš več, če o njej pišeš, zato si s pisanjem tega bloga pravzaprav dajemo priložnost, da se kaj naučimo. Hkrati pa upamo, da nas bo bral še kdo drug poleg nas samih. :)
Dejansko imam napisan osnutek, o čem bo ta uvodni post (pa ste mislili, da sem lenarila te tri dni!), ampak niti približno nisem povedala tistega, kar sem želela. Kakorkoli že, voilà - končno smo Na PReži.
