TEDx

Dogodek, ki je postal takšen hit, da se pri nas odvija že dvanajstič. Sama ob udeležbi nisem vedela kaj pričakovati, dobila pa sem ogromno mero motivacije in spodbude.

Sam pristop teh pogumnih ljudi, ki so z nami delili delček sebe in svojih izkušenj, je svojo energijo prenesel na nas, udeležence. Vsak od njih je bil zgodba zase, v kateri pa se je skrival dobronamerni nasvet in nalezljiva notranja moč.

Zanimive in pa tudi težke teme nekaterih so nas prisilile razmišljati o stvareh, na katere ne bi upali pomisliti. Vse je bilo začinjeno z dobro mero humorja, tako je ostal prijeten priokus in lekcija, ki jo velikokrat pozabljamo – da je zdravje naše edino bogastvo.

Vsake toliko potrebujemo malo spodbude in ko slišiš iz ust človeka, ki je uspel in dosegel svojo majhno zmago, s predanostjo in trdim delom, se zaveš, da te čaka še zelo dolga pot. Pomembno je, da si sam svoj in da vedno najdeš pogum ter ne odnehaš.

Svoje misli lahko kot stikalo vedno obrneš na pozitivno! In kot pravi govorec Tim Baxter: »Failing well, means learning.«

Avtor: Sara Vodopivec

Teorija ni nikoli enaka praksi

Pravijo, da več kot znaš več veljaš in da teorija ni nikoli enaka praksi.

14. SEMPL

Zanimiv način nabiranja znanja so tudi seminarji, festivali (pa ne mislim tistih glasbenih) in razna predavanja. Poleg znanja spoznaš veliko ljudi in od uspešnih, motiviranih predavateljev dobiš zagon za nadaljnje delo in študij. Zadnji seminar, na katerem sem bila, je bil Sempl – seminar medijskih trendov v Portorožu. Na predavanjih sem zasledila več zanimivih smernic  trendov oglaševanja, o dveh meni najboljših pa več v nadaljevanju.

Eden od predavateljev je govoril o pomenu pozornosti v marketingu. Pa ne le pozornosti, ki jo potrošnik nameni znamki, ampak tudi pozornosti, ki jo tisti, ki delajo v marketingu, posvečajo svojemu delu. Vsak, ki hoče v svojem poklicu uspeti, mora biti prepričljiv ter predan delu. Kar je še pomembno v današnjem hitrem svetu je, da vsak trenutek šteje in ga ne smemo izpustiti. Torej predanost vsaki sekundi vsakega trenutka!

Okrogla miza

Druga smernica, kateri bom namenila več pozornosti, je, da bistvo marketinga postaja vsebina blagovne znamke. Da s svojimi sporočili predaš sporočilo javnosti, ki bo prepričalo. Sporočilo z močno in emocionalno vsebino, s katero se bodo potrošniki identificirali in povezali. »It's the content that engages.« (Tom Bowman, BBC).

Obe opisani smernici je uporabilo podjetje AT&T v oglasu iz Olimpijskih iger letos. Oglas prikazuje plavalca Ryana Lochteja, ki je postal olimpijski prvak v plavanju. V oglasu je prikazan njegov čas na tekmovanju, oglas pa je bil predvajan že 10 minut po omenjeni tekmi. Dobra kombinacija čustev ob zmagi in oglaševanje v času, ko je zmaga najbolj aktualna. Torej vsak trenutek šteje, »advertise now«.

In še link do oglasa: http://www.youtube.com/watch?v=u9QcZ8QhPpM

Predstavnice ŠS PRSS

Avtor: Petra Jontez

Družbena odgovornost?

V torek, 4. decembra, so v Mariboru že četrtič podelili Slovenske nagrade za družbeno odgovornost – HORUS, katerih poslanstvo je krepiti zavedanje o pomenu družbene odgovornosti ter promocija primerov dobre prakse v Sloveniji. Tudi na letošnjem PR teatru smo poslušali predavanje z naslovom: ˝Biti ali ne biti družbeno odgovoren – to ni več vprašanje.˝ Družbena odgovornost – je to le tisto, za kar vsak posameznik ve, da jo je dobro uporabljati v praksi ali pa termin dosega rezultate, ki si jih je zastavil IRDO (Inštitut za razvoj družbene odgovornosti) …

Družbena odgovornost je v Zelenem dokumentu za promocijo Evropskih usmeritev za družbeno odgovornost podjetij pojmovana kot: "Koncept, s pomočjo katerega podjetja na prostovoljni osnovi integrirajo družbene in okoljske zadeve v svoje poslovanje in v svoja razmerja z deležniki.".

Družbena odgovornost podjetji že zdavnaj ni več samo ustvarjanje čim večjega dobička. Ker podjetja niso povsem neodvisna ampak delujejo v nekem družbenem okolju, se je pojavila potreba po družbeni odgovornosti; vse bolj pa se pojavlja tudi pričakovanje do podjetji kot vodilnih v reševanju družbenih problemov. Svojo družbeno odgovornost podjetja izkazujejo na različne načine – s spremembo poslanstva, z zaposlovanjem težje zaposljivih, izpostavljanjem problemov, zbiranjem sredstev itd.

Osebno mi je ob sporočilu za medije, ki je bilo izdano po podelitvi nagrad HORUS, v mislih ostal del stavka ob navedbi zmagovalcev, ki pravi, da so posebna priznanja prejeli tudi vsi tisti prebivalci Slovenije, ki se zavedajo svoje osebne in družbene odgovornosti. Ko se sprašujemo o družbeni odgovornosti bi morali najprej vprašati sebe, ne moremo pričakovati, da bodo drugi to opravljali za nas, ampak moramo sami aktivno pristopiti – si ustvariti lastno poslanstvo.

Torej naj družbena odgovornost ne ostane le nekaj, kar bi bilo dobro izvajati v praksi, ampak vsak s svojim zavedanjem in korakom poskrbimo, da bo naslednje leto zmagovalcev na HORUS-u še več.

Družbena odgovornost

Avtor: Pia Gaber

Panika: PRazniki PRihajajo!

December je spet tu. In z njim panično nakupovanje ter iskanje primernih daril za naše najbližje. Vsako leto znova se sprašujem v čem je smisel? Zdi se mi, da praznično vzdušje vedno bolj izgublja svoj pravi pomen. Zunaj ni niti snega, ki bi nas spomnil na to, da bi zakurili kamin in se ob zvoku pokanja drv pogreli ali pa na to, da bi zamesili cimetove piškote in jih s slastjo še tople pojedli. Le sledi smoga in prepolnih nakupovalnih centrov, ki nas opominjajo na to, da še nismo kupili daril za svojo družino, ki bolestno čaka na odvijanje paketov izpod plastične smrekice.

Ko listam revije, prebiram letake in gledam televizijo, vidim le oglase, ki oglašuejo to in ono igračo, ki je bistvenega pomena za otrokov razvoj ali pa seznanjajo ljudi z najnovejšo tehnologijo, ki jo vsak moški najverjetneje nujno potrebuje za preživetje mrzle zime ter najpopularnejšimi parfumi, brez katerih ženske ne bodo nikoli več privlačne.

Müllerjev letak

Zdi se, da potujemo po čisto napačni poti. Materialne dobrine postajajo bistvenejše od prijetnega domačega vzdušja in skupne družinske večerje. Darila, ki jih nakupimo za družinske člane pa izgovor, da se le-ti večerje sploh udeležijo. Vrednote, ki naj bi zaznamovale praznične dni, bledijo in izginjajo v duhu časa, ki na vsakem koraku ponuja drage punčke iz cunj (Andrew Yang za Lancome), imenovane Dollidays (hit v Aziji) ali pa zbirko pametnih telefonov po akcijskih cenah dveh največjih konkurentov na slovenskem trgu; Mobitela in Simobila.

Punčke iz cunj, Alyssa, Isabella in Camille, so v Aziji pravi hit

Mobitelova praznična ponudba Paket 2013 za 20,13€

In decembra bo kaj kmalu konec. Bodo naši obrazi kaj bolj nasmejani, ko bomo odprli goro (v resnici neuporabnih) daril ali bo naš duh še vedno prazen, ker v preteklem letu nismo izpolnili vseh svojih novoletnih zaobljub? Ali pa bomo srečni v krogu najljubših oseb in tradicionalnih (morda malo kičasitih) božičnih pesmi? Vse to je odvisno od nas samih. Katero možnost boste izbrali?

Avtor: Maja Pirnovar

Srečna naključja

Na letošnjem PR teatru sem spet napolnila kar nekaj strani v svoji beležki z dobrimi mislimi in uporabnimi nasveti predavateljev. A ena beseda je bila dvakrat podčrtana in mi še naslednji dan ni dala miru – serendipity.

O tej besedi, ki je med drugim na seznamu desetih najtežje prevajanih besed iz angleščine, nam je govoril Matej Golob. Opredelil jo je kot »srečno naključje« in nam zaupal, kako so ga ta naključja nepričakovano, predvsem prek mreže prijateljev in znancev, pripeljala od študija računalništva do službe, organiziranja TEDxLjubljana in strasti do maratona.

Kot pravi definicija besede: ko po naključju najdeš nekaj dobrega oziroma uporabnega, ne da bi to specifično iskal. In dandanes ima pri tem veliko vlogo internet. Že pri samem ohranjanju stikov ter mreženju ima izredno pozitiven učinek. Facebook, Linkedin in ostala družbena omrežja nam omogočajo, da smo lahko dnevno v stiku z velikim številom znancev in prijateljev, s čimer večamo možnost srečnih naključij – verjetno se lahko vsak spomni vsaj enega dobrega žura, za katerega je izvedel preko svojih Facebook prijateljev.

Prav tako nam naše iskanje po svetovnem spletu odpira nešteto možnosti za pridobivanje novih, nepričakovanih informacij po naključju, v kar ni treba vložiti veliko truda – lahko samo klikamo naprej, dokler nismo že pozabili, kaj smo sploh sprva iskali. Seveda pa je pri tem pomembna tudi naša odprtost za iskanje podatkov – če bomo pri iskanju določenih informacij osredotočeni na le-te in ne bomo niti videli povezave ob strani, ki bi nas lahko pripeljala do nečesa novega, do srečnega naključja ne bomo prišli.

Pomislite torej, prek katerih klikov ste prišli do te strani in sedaj klikajte še naprej, da se vam zgodi še več srečnih naključij!

Avtor: Alja Žorž

Kdo že komaj čaka drugo sezono?

''Sam še en del pogledam, pol pa res za faks začnem …'', je pogost stavek zadnjih nekaj dni. Ne samo da je pogost, je tudi krivec za neoddan esej pri enem predmetu v sredo in nespisane obnove članka za tisti predmet v četrtek. Pa kaj potem, za faks imam še dovolj časa. Bolj me preganja misel, da bo kmalu izšla nova sezona The Pitcha, jaz pa še nisem pogledala vseh delov prve sezone. Lahko se mi nabere preveč epizod, jaz pa si želim pogledati vse naenkrat, dan ima samo 24 ur, kaj bom pa potem?

Saj veste o čem govorim, kajne?

»In the world of advertising agencies compete to win the business. A great campaign can make a career. It all comes down to … The Pitch.«

S to mislijo se prične sleherna epizoda serije The Pitch, ki je v Ameriki ugledala svet letošnje leto. Gre za 8 epizod, ki gledalcu predstavijo še nikoli poprej doživeto ustvarjanje najboljših oglasov ameriških oglaševalskih agencij. Vsak teden nov primer, vsak teden nov naročnik (velika ameriška podjetja) in vsak teden dve novi agenciji, ki se potegujeta za zmago. Za pripravo zmagovalne ideje imajo na voljo le sedem dni. Številne neprespane noči, napeti možgani, v glavi zvok iztekajoče se ure – vsak trenutek je lahko trenutek inspiracije. Vsi si želijo zmage, saj je zaradi nasičenosti oglaševalskih agencij pomemben čisto vsak »job«, ki ga dobijo. Sploh pa kampanja za tako pomembnega klienta odloča o obstoju nekaterih nastopajočih agencij.

http://www.amctv.com/shows/the-pitch

V prvi sezoni so kot naročniki nastopila podjetja: Subway, Waste Management, Clockwork, Popchips, Frangelico, JDRF, C. Wonder in Autograph Collection.

Po mnenju gledalcev je zmagovalna kampanja v sklopu celotne prve sezone kampanja agencije DIGO za podjetje C. Wonder, prestižno blagovno znamko ženske linije oblačil in modnih dodatkov, s vodilno mislijo: »A great mood can change the world«.

Meni osebno pa je najbolj sedla v spomin kampanja agencije Bozell, za podjetje JDRF (Juvenile Diabetes Research Foundation). Naloga: ustvariti slogan, ki bo ljudi ozavestil, da se bolezen Type One Diabetes zadeva ljudi vseh starosti.

Agencija Bozell je s to kampanjo želela na enostaven in kreativen način predstaviti kako težko je živeti z boleznijo Type One Diabetes. Bolezen so poistovetili s karakterjem, ki so ga poimenovali Tod in na ulicah New Yorka pričeli kampanjo.

»Stop Tod«

Tod sucks«

Več podrobnosti o kampanji boste izvedeli, če boste pogledali šesto epizodo. J

Kdor za serijo The Pitch sliši prvič, mu svetujem, da si nemudoma prenese kakšno epizodo ali dve. Zagotovljenih 40 minut kreativnosti. J

In še … z vami, ki serije ne boste pogledali in vas zadeva ne zanima tako podrobno, delim povezavo, kjer si lahko ogledate vseh 16 kampanj.

http://blogs.amctv.com/photo-galleries/the-pitch-agency-campaign-artwork/episode-1-mckinney.php

Enjoy!

A pitch is asking someone to marry you. It's kind of getting down on one knee. And you hope they say »yes«. (Vicki Brakl, WOMENK!ND Agency)

Avtor: Janja Brčič

Oh ti bedasti napevi!

Če bi zadela jackpot … Obstaja kdo, ki te povedi ni prebral po melodiji napeva iz oglasa za Euro Jackpot? Če ste vsaj nekajkrat videli omenjeni oglas, sem prepričana, da veste, o čem govorim. Tako imenovani jingli, napevi, ki se pojavljajo v oglasih, so nočna mora nas vseh. Sovražimo jih, a si jih obenem ne moremo izbiti iz glave.

Sodeč po raziskavi Unileverjeve blagovne znamke Chicken Tonight, poznane prav po uporabi jinglov v oglasih, 42 % ljudi ne mara oglasnih napevov. Sama definitivno spadam v to skupino in pravzaprav se mi zdi omenjeni odstotek dokaj nizek. Komu le je všeč, če se ti med že tako psihično napornim pisanjem izpita v misli prikrade: »Ice, ice pingvin, jaz sem ice, ice pingvin!« In potem si zaželiš Kinder Pinguina …

Ne glede na nenaklonjenost ljudi do jinglov, pa so le-ti učinkoviti. Omenjena raziskava je pokazala, da si ljudje kar 58 minut na teden v mislih prepevamo lahko zapomljive napeve, kar na letni ravni znese dobra dva dneva. Da si napev izbijemo iz glave, traja kar 17 minut.  Zanimiv (in obenem kar malo strašljiv)pa je tudi vpliv napevov na otroke. 20 % otrok zna zapeti vsaj en oglasni napev že pri treh letih, 14 % staršev pa pravi, da so svoje otroke slišali mrmrati melodije teh napevov, še preden so znali govoriti. Glasbena psihologinja dr. Victoria Williamson pravi: »Glasba je eden izmed najmočnejših sprožilcev spomina. Ko se združi z besedilom, vizualnimi podobami in s premikanjem, pa nam še bolj ostane v spominu.« Znanstveniki naštevajo različne vzroke, zakaj so jingli tako učinkoviti. Nekateri to razlagajo s ponavljajočim se krožnim draženjem nevronom, spet drugi z možganskim sistemom, ki si zvoke ponavlja, da bi si jih možgani lažje zapomnili. Kakorkoli že, napevi, ki se nam najbolj usedejo v misli, so kratki, preprosti, glasni, energični, imajo veliko ponovitev, rim in preskokov v melodiji. Na ta način privabijo našo pozornost, v trenutku vzpostavijo identiteto blagovne znamke in ostanejo v našem spominu še dolgo časa. S tem izboljšujejo prepoznavnost, priklic in zavedanje blagovne znamke.

Napevi tega tipa so bili sicer na vrhuncu popularnosti v sredini prejšnjega stoletja, trenutno v oglasih prevladuje licencirana glasba založb. Vendar pa jingli kot preizkušeno uspešna tehnika oglaševanja še zdaleč niso izumrli in tako si še vedno dan za dnem prepevamo »Paparapapam, I'm lovin' it!« in druge.

Naslednjič ko slišite kakšen jingle, pa se nikar ne razburjajte. Vzemite to kot nujno zlo čudovitega oglaševalskega sveta. Pa naj vam tistih 17 minut po tem hitro mine! ;)

Nekoč … in danes.

Avtor: Maja Pozvek

Odkrito ti povem

Odkrito ti povem.

Ko slišim ta stavek, takoj pomislim na najslabše: kaj sem naredila narobe, kaj napačnega sem rekla, skozi glavo mi švigajo le črni scenariji.

Odkritost naj bi veljala za nekaj vrednega spoštovanja, za vrednoto – vendar ne glede na to, se ji vedno raje izognemo. Izognemo, ker nas je strah kaj bodo rekli drugi ali kaj bomo mi ob tem občutili. Dandanes smo se ljudje dodobra izurili v »kamufliranju« dejstev, v politični korektnosti; redkokdaj povemo vse naravnost in brez olepšav – to se nam zdi nesramno, odkritost nam pomeni kruto resnico, razumemo jo kot osebni napad.

Bolj kot razmišljam o tem, bolj nesmiselno mi vse zveni – kako zelo otežena je komunikacija, kar si ne drznemo biti odkriti, ker smo preponosni in ne znamo mirno sprejeti dejstev? Ker odkritosti ne znamo sprejeti kot nekaj dobronamernega, kot nekaj, kar bi nam lahko pomagalo, da bi postali boljši?

»Odkrito ti povem« je tudi slogan letošnjega 3. PR teatra – Študentske konference o odnosih z javnostmi. Bomo na PR teatru res preskočili oviro strahu in brez zadržkov vse odkrito povedali? Prepričajte se sami!

Logotip PR teater

Avtor: Patricija Premrov

Kaj pa humanitarnost?

Že slab mesec dni, odkar sem se vrnila domov s svojih počitnic, vsakodnevno poslušam novice o nevzdržnem stanju v naši državi, ki iz dneva v dan brede globlje in globlje. Odpušanja tu in zategovanje pasu tam, politične spletke, bogata smetana na eni in ogromna revščina na drugi strani.

Vse skupaj ne zgleda nič kaj obetavno, še posebej ko slišiš mnoge zgodbe otrok ali mater samohranilk, ki ne morejo nahraniti svojih otrok niti v času njihovega šolanja, saj so bile z novim zakonom o uranoteženju javnih financ ukinjene splošne subvencije za vse učence.

Zato me je pozitivno presenetila družbenoodgovorna akcija Studia marketing JWT v sodelovanju z Zvezo prijateljev mladine Slovenije, imenovana »Siti besed«, ki nagovarja slovenska podjetja kot tudi širšo javnost, naj po svojih zmožnostih pomagajo pomoči potrebnim otrokom. Z ganljivim videom je Studiu marketing JWT uspelo dokazati, da so ljudje kljub težkim časom še vedno pripravljeni pomagati in s tem izkazati svojo humanitarnost.

Logotip Siti besed

Cilj omenjene humanitarne akcije je, da v slovenskih šolah od septembra 2013 ne bo več lačnih otrok.

Morda se zdi cilj na prvi pogled visokoleteč, vendar menim, da ga s skupnimi močmi lahko dosežemo. Studiu marketing JWT je to uspelo dokazati v enem samem dnevu, saj so v tako kratkem času uspeli rešiti problem plačila šolske mesečne malice za 50 pomoči potrebnih otrok. Torej lahko uspe tudi nam!

»Siti smo besed, čas je za dejanja! Poskrbimo, da v slovenskih šolah od septembra 2013 ne bo več lačnih otrok!« (www.sitibesed.si)

Oglas Siti besed

Avtor: Maja Pirnovar

Jadra še bolj razpeta

Pred kratkim je mojo pozornost pritegnila Ortova kampanja Vihar, ki v oglaševalski svet čudovito vpenja poezijo in tako sporočilo komunicira subtilno, drugače, poetično. Kot običajno tudi tokrat Si.mobilova kampanja še zdaleč ni udejanjena zgolj skozi oglasne panoje, televizijske spote in podobne bolj tradicionalne vsekakor pa že običajne oglaševalske kanale, temveč odseva tudi skozi inovativne pristope.

Na Žuru z razlogom so obiskovalci doživeli pravi Orto vihar – vstopili so lahko v posebej pripravljen prostor, ki je simuliral vihar, fotografije pa je Si.mobil objavil v albumu na Facebooku. Dobra integracija srša kampanje se kaže tudi skozi druge uporabe. Zasnovali so namreč Facebook aplikacijo Orto pesnitev, kjer si je lahko vsak s svojimi verzi izdelal cover fotko za timeline. Hkrati so bile najboljše pesnitve oz. misli zbrane v najbolj ORTO pesnitvi, nagrajeni s krinksi – zato, da jih lahko ustvarjalci popišejo po svojih najljubših stvareh.

Ob dolgočasnih vožnjah je navduševal Orto bus, ki je popestril nekatere sive poti. Nedolgo pa so lansirali tudi ORTO HAPPY B'DAY aplikacijo, kjer lahko prijateljem voščiš za rojstni dan in z voščilom prispevaš k darilu, ki ga podari ORTO.

»Odpri srce, upesni svoj svet in ubesedi svoje sanje!« Naj vihar, ki je tokrat prijeten, zabaven in navdušujoč, še naprej mrši naše misli v nasmeh!

Avtor: Ana Pisar

Strašljivo za strašljivo

Nevladna finska organizacija Fragile Childhood je prek kratkim presenetila z zanimivo oglaševalsko kampanjo, ki je dvignila dosti medijskega prahu. Trzinska družba Studia Arkadena je lansirala oglasni spot, v katerem na strašljiv način problematizira alkoholizem na Finskem.

Po navajanju Dela je raziskava na Finskem pokazala, da je prvič doslej število smrtnih žrtev zaradi alkoholizma preseglo število umrlih zaradi bolezni. Kar je bila očitno jasna pobuda snovalcem oglasa, ki so želeli predvsem šokirati, presenetiti. Problematizacije alkoholizma so se lotili preko vplivanja na čustvene apele staršev, ki svojim otrokom s pitjem alkohola povzročajo krivico in jim škodujejo. Oglas namreč prikazuje, kako naj bi otroci videli svoje starše, kadar so alkoholizirani, način prikaza pa je strašljiv, ganljiv in zapomnljiv.

O njegovi učinkovitosti in dometu je vsekakor prezgodaj govoriti. Sprašujem se, ali bo »izraba« otroške nedolžnosti v strastnih pivcih vzbudila dovolj močne občutke krivde in sramu, da bodo opustili pitje. Ali pa bo to zgolj eden mnogih samosvojih komunikacijskih poskusov, ki niti s svojo neposrednostjo, brezkompromisnostjo in iskrenostjo ne bo uspel doseči zadanega cilja.

Smiselnost tovrstnega komuniciranja in problematiziranja je tehtala tudi Manja Ujčič Zrimšek, urednica spletnih vsebin Marketing magazina.

»Najnovejši komunikacijski projekt finske organizacije The Fragile Childhood je vsekakor vreden svoje pozornosti. Res je, da se aktivnosti, ki so namenjene družbenoodgovorni tematiki, a priori bolj odmevne, saj se človeka dotaknejo na čustveni ravni, a zato si sam oglas Pošasti, na katerem projekt temelji, nikakor ne zasluži manj pozornosti. Slovenska produkcijska hiša Arkadena in oglaševalska agencija Euro RSCG Helsinki sta svoje delo opravili izvrstno.

Sledili sta trendu, ki veli, naj oglaševalske akcije potrošnika (grozna beseda) nagovorijo na čustveni ravni, saj so tako bolj zapomnljive. Nagovorijo ga na zavestni in nezavedni ravni, ga emocionalno pretresejo ter spodbudijo najtežjo stvar v komunikacijski panogi – spremembo obnašanja potrošnikov, ljudi.

Raziskovalna hiša Millward Brown je dokazala, da človek največ pozornosti nameni stvarem, ki v njem spodbudijo le najmočnejša čustva – srečo, grozo oz. žalost in gnus. Možgani namreč varčujejo z energijo in ogromno informacij zanemarijo (jih ljudje zatorej spregledamo), saj jih na nezavedni ravni dojemamo kot šum okolja. Tako je tudi s številnimi oglasi, ki potrošnikom sporočajo »nebistvene« stvari (nebistvene, ker zanje niso relevantne, kot takšne pa jih dojamejo, ker jih možgani niso označili kot vredne pozornosti).

Oglas, ki spodbuja odkrit pogovor o alkoholizmu, dviga zavest o grozljivem dejstvu, da na Finskem zaradi alkohola umre 17 odstotkov vseh ljudi v starostni skupini 15 do 64 let. Uspešno povezuje elemente, ki v gledalcu spodbudijo gnus in zgroženost. Ko gledalec opazuje, kako otrok vidi pijanega starša, tem čustvom ne more uiti. Otroci imajo namreč neverjeten čar – njihova pristnost čudovito objektivno pokaže, kdaj odrasli ljudje počnemo nekaj narobe. Zato se mi zdi odlična kreativna rešitev, da je problematika – ki jo odrasli svet zelo rad zanika in ignorira – prikazan skozi oči otrok, ki alkoholizma ne percepirajo na objektivni ravni kot problem, ampak kot pristno grozo. In verjamem, da večina ljudi takšne groze ne želi prizadejati nikomur.

Cilj je torej jasen. V ljudeh spodbuditi občutek groze in krivde, ker njihova dejanja okolici prizadevajo bolečino in strah. Na osnovi tega občutka pa lahko temelji nadaljnja komunikacija – »call to action«, naj ljudje nekaj spremenijo, naj problem razrešijo.

Akcija ima zatorej – po mojem mnenju – odlične možnosti za uspeh, seveda pa bo treba na rezultate počakati. Število ogledov videa, »lajkov« in komentarjev na Facebooku ali tvitov z oznako #fragilechildhood dokazuje le komunikacijski uspeh (doseg) akcije. Komunikacijski uspeh je merjen na horizontalni ravni (širina). Pravi cilji pa merijo na dejanja. To, kakšen vpliv je imela akcija na vertikalni ravni (globina). Uspeh bo torej dosežen, ko se bo število smrti zaradi alkoholizma na trgu resnično zmanjšalo. Ko se bo število finskih staršev, ki so vključeni v podporne skupine anonimnim alkoholikom, povečalo. Ko bo kultura spremenjena.

Na Weekend Media Festivalu je Johann Watch, strateški načrtovalec v nemški podružnici komunikacijske mreže Grey, povedal nekaj, s čimer se zelo strinjam: »Engagement« je občutek, kognitivno stanje, ne dejanje. In akcija Pošasti je ljudi že angažirala, vključila v komunikacijski proces. Kakšen nivo participacije, koliko dejanskih sprememb bo povzročila, pa bo pokazal čas.«

Avtor: Ana Pisar

Preporod

Renaissance je obdobje, ki označuje prehod iz srednjega v novi vek; obdobje, v katerem so poudarjali človekov razum in čustva.

Ali ne bi bilo lepo, če bi se lahko svet preprosto preporodil in zaživel v nekem novem veku? Da bi lahko pozabili vse slabo, vse napake in šli od začetka? V svetu, kjer so stvari, ki smo jih poznali včeraj, danes že zastarele, kjer informacije potujejo le malo počasneje kot zvok, kjer nam vsi zagotavljajo le najboljše, želijo pa le najslabše, kjer vrednote ne veljajo – se mi zdi preporod edina možna rešitev. Obrnili bi nov list, začeli na novo, tabula rasa.

Renesanso si lahko predstavljam povsod, v vsakem elementu našega življenja in naše družbe. Vendar ne morem mimo dvoma, mimo vprašanja, če bi si bili ljudje pripravljeni priznati, da potrebujemo ponovno rojstvo? Da bi priznali poraz in se sprijaznili z dejstvom, da tako ne gre več, da potrebujemo nov začetek ...

Preporod je tudi nosilna tema letošnje Slovenske konference o odnosih z javnostmi – PReporod z velikim P in R. Tema je odlična in času primerna, saj izziva okolico s tem, ker priznava, da tudi odnosi z javnostjo potrebujejo ponovno rojstvo. Novi mediji, tehnologija, družbena omrežja, virtualni svetovi, aplikacije; vse hitre spremembe so le peščica izzivov, ki jih mora stroka odnosov z javnostmi obvladati in predvsem nadzorovati. Preporod odnosov z javnostmi ne le s tehničnega vidika – tudi vrednote, morala, etika ga potrebujejo: rojstvo v svet, kjer beseda nekaj velja, kjer so v obzir vzeta tudi čustva in človek.

Na letošnjem SKOJ-u bomo odprli vrata v prihodnost in si skušali predstavljati preporod odnosov z javnostmi. Držim pesti za organizatorje, da bi jim uspelo začeti ta veliki PReporod in sprožiti domino efekt preporoda.

Avtor: Patricija Premrov

Veter v jadra izstopajočih oglasnih spotov

Si.mobilove oglaševalske akcije so mnogokrat nekaj posebnega, primerjane znotraj univerzuma slovenskih oglaševalskih dosegov, morebiti celo širše. Bodisi zaradi inovativne in zanimive vsebine bodisi ker hitro postanejo viralne in dejansko učinkovite. Presenečajo s svežino, ciljanim pristopom, pa tudi ferkvenca vedno novih oglasnih spotov ne pojenja. Če sem se še nedolgo nazaj navduševala nad oglaševalsko akcijo »Kar šteje …« za pakete ZATE, so nato presenetili s Simpl kidz – igrivim in humornim pristopom k predstavitvi predplačniškega paketa za najmlajše. Po pustih asfaltnih cestah so nas spremljali odštekani dialogi.

O oglaševalskih kampanjah paketov Orto najbrž niti ni potrebno posebej zgubljati besed – so utrgane, so mladostne, so privlačne. Zato dosežejo svoj namen, zato Si.mobilov Orto vse bolj postaja sinonim mladosti in se uspešno vpleta v življenja, vsakdan svoje ciljne publike. Vseeno pa se bom pomudila pri najnovejši akciji, ki je povod zapisanih misli. Orto me je (zopet) prepihal. Čeprav rečeno figurativno, pa mišljeno drzno. Nov oglasni spot Vihar me je presenetil iz sprva povsem subjektivnega razloga – ker vase vpenja poezijo, meni vedno omiljeno. Zaradi tega je spot samosvoj, dejansko drugačen; presega oglaševalske puhlice, praznorečje in na poligon oglaševanja vnaša svežino, drzen pristop. Vkomponiranje subtilne poezije v oglaševalsko formo je vse prej kot enostavna poteza, ki je hkrati tvegana, vendar jo je LUNA/TBWA izvedla zelo elegantno ter očitno premišljeno. Kosovelova pesem Vihar, vihar izzveni skozi vizualno drastičen prikaz viharjenja in pomiritve. Spot me je pritegnil, potegnil vase in na koncu z napisom 10 let in naprej, živi po svoje – Orto pustil za ped drugačnih mislih in prijetnih občutij.

Omenjeni kampanji bi lahko najbrž brez oklevanja podelili kakšno izmed bolj ali manj prestižnih nagrad. Vendar na tem mestu pustimo špekuliranja in tudi nizanje mnogoterih nagrad ter priznanj, ki jih je podjetje za uspešne komunikacijske akcije prejelo. Ker dajem prednost vsebini, ki govori sama zase. Ker želim, da sodijo vaša občutja in misli. Naj vas previhari!

Avtor: Ana Pisar

Londonska olimpijada in digitalni mediji

Prve slovenske medalje Urške Žolnir na tokratnih olimpijskih igrah se veseli vsa Slovenija. Še preden pa je novica preplavila vse medije, je okupirala družabna omrežja.  Ko sem se kakšne pol ure po zmagi prijavila na Facebook, ji je bilo posvečenih približno zadnjih 30 objav, še prejšnjih  pet pa je tekmo napovedovalo. Seveda je lepo, da tako množično podpiramo naše športnike, me je pa vse skupaj spomnilo na članek v MM-u, ki sem ga prebrala par ur pred tem.

Po pričakovanjih bo olimpijado v Londonu spremljalo štiri milijarde ljudi, vsaj milijarda pa bo prejemala novice in preverjala rezultate na digitalnih napravah. Letošnja novost je spletišče (hub), ki omogoča neposredno povezovanje športnikov in navijačev, hkrati pa ponuja tudi ekskluzivne vsebine z nagrajevanjem najaktivnejših uporabnikov. Organizatorji so izdali pravila oz. navodila za sodelovanje na družabnih omrežjih, ki veljajo za vse športnike, gledalce, prostovoljce in organizatorje: obiskovalcem  ni dovoljeno na Youtubu ali Facebooku objaviti fotografij, posnetih v olimpijski vasi, nihče naj ne bi objavljal videoposnetkov športnih dogodkov na spletnih forumih, objave udeležencev na blogih ali Twitterju pa morajo biti v prvi osebi. Prav tako je prepovedano komentirati aktivnosti ostalih udeležencev ali nastopati v vlogi novinarja. 

Prizorišča tekem so bila skrbno izbrana tudi za maksimalno predstavitev londonskih turističnih znamenitosti; na fotografiji start kolesarske tekme z Buckinghamsko palačo v ozadju.

Organizatorji se trudijo zaščititi tudi uradne sponzorje olimpijade, zato so postavili stroge omejitve trženja. Športniki denimo ne bodo smeli na Twitterju omenjati blagovnih znamk, ki niso uradni sponzorji iger. Kot navaja The Guardian, so organizatorji najeli celo posebno »policijo za znamčenje«, ki bo preverjala kopalnice v olimpijski vasi in po potrebni odstranila logotipe proizvajalcev na dozirnikih za milo, umivalnikih in toaletnih školjkah. In kazen za kršitelje? Do 20 tisoč funtov. Kot kaže spletna raziskava podjetja Toluna, pa je trud še premajhen, saj potrošniki sploh ne vedo, kdo so uradni sponzorji olimpijade. Koliko pa jih poznaš ti?

Nike ni uradni sponzor OI, a ga ljudje kljub temu pogosteje povezujejo z dogodkom kot Adidas, ki je za to plačal sto milijonov funtov. Za to ima zasluge tudi kampanja "Find your greateness'' , ki so jo predstavili nekaj dni pred začetkom iger.

Avtor: Barbara Zorko

Kaj imajo skupnega mame, P&G ter olimpijske igre?

Olimpijske igre (London 2012) se bližajo. Sama komaj čakam, da zopet vidim »crème de la crème« vseh športnikov s celega sveta. Zelo rada spremljam in navijam za slovensko reprezentanco ter ob tem upam, da bodo domov prinesli tudi kakšno medaljo.

Zavedam se, da je na poti do uspeha potrebno premagati veliko ovir, zlasti športniki na olimpijski ravni se tega najbolj zavedajo in spoštujejo. Za vsakim olimpijcem pa stoji tudi mama. Pogostokrat pozabljamo koliko truda, napora in neprespanih noči je za njimi, vse za naše dobro, uresničitev naših sanj in predvsem iz njihove ljubezni do nas. Pri tem ne mislim samo na olimpijce, temveč na vse stvari, ki so jih kadarkoli naredile za nas.

Zagotovo ste že videli oglas za olimpijske igre 2012, katerega ponosni sponzor mater je P&G. Procter&Gamble je podjetje številnih blagovnih znamk, ki je v 175 letih pomagalo že milijardam mater v več kot 180 državah. In čeprav P&G resda ni proizvajalec športne opreme, športnih napitkov ali oblačil, pa je njihovo delo povezano s tem, da pomagajo materam. Ob tem pa so razložili zakaj:

»Ker matere dajo vse od sebe, da bi se njihovemu otroku uresničile sanje. Najprej nas devet mesecev nosijo v sebi, nato nas nosijo še naprej. Skozi neštete žrtve niso le ljubeče vzgojiteljice in nesebične spodbujevalke in motivatorke, temveč tudi tiste, ki nastavljajo budilko, nas prevažajo na vse obveznosti, perejo perilo in pomivajo posodo ter nam pripravljajo zajtrke, kosila in večerje.«

Če še niste videli oglasa, imate možnost, da si ga ogledate tukaj. V okviru kampanje »Hvala mama« je P&G napovedal, da bo sponzoriral vse mame skoraj osemsto olimpijcev in paraolimpijcev iz Združenih držav Amerike ter jim omogočil potovanje v London. Tam bodo deležne pravega olimpijskega dogajanja in duha, hkrati pa bodo videle svoje hčere in sinove tekmovati na najvišji ravni. Njihov pogovor in vzpodbudne besede si lahko ogledate tukaj.

Za konec bi se v imenu vseh otrok rada zahvalila našim mamam, ki nam pomagajo na poti skozi življenje in čeprav mnogokrat ni lahko, ve vztrajate do konca. Hvala!

Vsaka mama je prava mama,

dana za srečo in na veselje.

Prava. In ena sama.

Za vse življenje.

(Tone Pavček)

Avtor: Monika M.