26. februar 2012

Motivirani po nepozabnem ŠS PRSS vikendu

Vikend, ko smo bili prav vsi rešeni izpitov, z mislimi pa že v prihajajočem poletnem semestru, se je izkazal za idealen termin našega motivacijskega vikenda. Na sobotno jutro smo se tako podali proti Dolenjski, natančneje proti CŠOD Čebelica.


V dveh dneh, ki smo ju preživeli tam, smo na najboljši možni način združevali prijetno s koristnim.  Med delavnicami projektnega menedžmenta, vodenja, podajanja povratnih informacij, pogajanj in fokusa v izvedbi trenerjev iz KOMISP-ove baze smo izvedeli kopico koristnih informacij, ki jih bomo lahko v prihodnje prenašali v prakso. Imeli smo tudi društveno delavnico za spomladanske projekte, ki je prinesla veliko dobrih idej ter delavnico teambuildinga z zabavnimi igricami, ki so požele salve smeha, vsi pa si bomo verjetno najbolj zapomnili igrico z WC papirjem, zaradi katere zdaj vemo marsikaj zanimivega  drug o drugem.
Sobotni večer smo rezervirali za sproščeno druženje v pustnih maskah. Za uspeh zabave je ponovno zaslužen tudi naš sponzor Jägermeister




Po končanem programu smo si bili enotni, da smo se imeli preprosto super in da smo zdaj še bolj zmotivirani za številne projekte, ki jih pripravljamo. Več utrinkov lahko preverite v naši Facebook galeriji


Avtor: Barbara Z. 

22. februar 2012

Ni vsaka resničnost resnična

Prižgem televizijo: *klik*. Prižge se oddaja, kjer starejša gospa, očitno ljubiteljica čistoče, hodi po domovih drugih ljudi in jim svetuje, kako naj očistijo svoj dom. Zraven seveda kar mimogrede uredi še kakšno težavo v njihovem življenju, ki je še tako usposobljen psiholog ne bi mogel odpraviti z več leti terapij. *klik* Prestavim na drug program, kjer sem nekdaj lahko gledala glasbene videospote, sedaj gledam skupino ljudi v poznih dvajsetih in zgodnjih tridesetih letih, ki živijo v skupni hiši ob obali. Tovrstne oddaje mi sporočajo le, da je smisel življenja vreči ves moj potencial stran ter se posvetiti le žuranju in telesnim užitkom s tujci in nasploh početi stvari, s katerimi človek izgubi vso dostojanstvo. *klik* Prestavim kanal, prikaže se program, kjer skupina voditeljev pomaga revnim družinam obnoviti/postaviti novo hišo, v času gradnje pošlje družino na neverjetne počitnice in ko se vrnejo v svoj nov dom, so vsi presrečni. V času snemanja pa še postanejo najboljši prijatelji z voditelji, s katerimi si zaupajo (posledično še celemu svetu) vse najbolj osebne skrivnosti. *klik* Na naslednjem programu že tako priviligirana družina: diktatorska mati, na stran potisnjen mož in nenadarjene hčere služijo še več denarja, saj so postali izjemno prepoznavni potem, ko je ena izmed hčera posnela film za odrasle s svojim takratnim fantom. Ljudem sedaj strežejo s svojimi najintimnejšimi skrivnostmi, zrežiranimi prepirčki, pogovorčki in osladnim hvaljenjem drug drugega med snemanjem njihovega ''vsakdanjega življenja''.*klik* Sedaj gledam kopico popolnoma običajnih ljudi, katerih očitno največja želja je dobiti posestvo na deželi  samotno kmetijo. Za to so se pripravljeni ponižati v najrazličnejših igrah in se na pamet naučiti spletke, ki jih za njih spiše režija programa.*klik* Nima smisla. Ugasnem televizijo.

V svetu, kjer je že tako polno predsodkov in norm, jih resničnostne oddaje le še dodajajo. Prikazujejo nam vzorce, po katerih bi morali živeti ter nas prepričujejo, da je kakršnokoli odstopanje čudaško in mora biti zatrto. Povzročajo, da se nam prikazano na televiziji počasi zazdi edini način življenja, ki ga je vredno živeti. Kdo pa si ne bi želel te televizijske resničnosti; zaljubiš se lahko v eni epizodi, poročiš v treh, če imaš probleme, magično pride oseba iz televizijske hiše na dom ter ti pomaga in svetuje. Težav ni treba reševati, lahko se le pogovarjaš o njih v stilu Sedmih nebes na domačem kavču ali v studiu zelo sposobnega psihologa, ki je čisto slučajno ob tem še voditelj oddaje.

Programi so včasih dopuščali, da si bil sam sodnik o realnosti predvajanega. Definitivno med gledanjem nisi imel občutka, da ti večina predvajanega ukazuje, kako, s kom, zakaj in kje bi moral živeti svoje življenje. Sedaj med gledanjem le prejemamo sporočila, da je edino prav le, kar počnejo vsi ti 'popolnoma običajni ljudje'  na televiziji. Vedno sem rada gledala televizijo, saj mi je kot nekakšen oddih od svojega življenja, da sem se potopila v ta barvit domišljijski digitalni svet. Nikoli se nisem zalotila, da bi si želela te 'virtualne Biblije', po kateri bi morala živeti, ki mi jo sedaj ponujajo na vseh programih. Prav tako se mi zdi potratno zapravljati življenja gledalcev, da gledajo življenja ljudi, ki jih sploh ne poznajo in se od njih učijo le, kako svoja življenja še poslabšati. Ni potrebe po tem, da vsem prepovem gledanje tovrstnih program, dandanes s tem skoraj že televizije nasploh. Vzemite to le kot prijateljski nasvet; filozofi bi me podprli v tem, da ne vemo, kaj dejansko je resnično. Vendar vemo, kaj pa zagotovo ni: resničnostna televizija.

Avtor: Nikki

8. februar 2012

TEDxMaribor – 12 ur inspiracije ter ananasi, kiviji in višnje


Sobota 4. februarja je bil še eden izmed dni v znamenju opevanega sibirskega mraza, ampak to nas ni pretirano motilo. Napočil je namreč dan, ki smo se ga nekatere članice veselile že dober mesec - dan D ali bolje TEDx dan, saj smo se odpravile na TEDxMaribor. Čakal nas je izjemno pester dan (skupaj več kot 12 ur programa) in kup navdihujočih predavanj z rdečo nitjo Ideja kulture, kultura idej.

Nekje na polovici celodnevnega dogodka me je Ana vprašala, katero predavanje mi je bilo najbolj všeč in sem obmolknila. Zakaj? Ker sem bila (in še vedno sem) prepričana, da je vsak govorec povedal nekaj, kar se mi je vtisnilo v spomin in me nekaj naučilo. Govorcev je bilo 17, čeprav bi jih moralo biti več - nekateri so namreč zboleli, drugi so se baje ustrašili, tretji so cel dan govorili, da so na poti, potem pa jih ni bilo (takšna je bila na srečo samo ena). Zaradi 17 govorcev bo ta blog nekoliko daljši, se bom pa vseeno potrudila in predstavila predavanja po kategorijah, ustvarjenih na podlagi mojega navdušenja in posebej za ta blog. Te kategorije so Ananas (9-10/10); Kivi (7-8/10); in Višnja (5-6/10). Dejanske kategorije in celoten program najdete na www.tedxmaribor.com, kjer boste v roku 2 tednov našli tudi posnetke vseh predavanj, z vsem kar sem pozabila. :) Če pa vas zanima še organizacijski vidik, preberite Uršin blog. :P

Ananas za najbolj navdušujoče nastope prejmejo:

Matej Tušak, športni psiholog, za predavanji Pot do uspeha in Vrhunski športnik – posebnež
- Ker zna pritegniti in navdušiti občinstvo z zelo dobrim in interaktivnim nastopom.
- Ker nam je podal ogromno napotkov za osebnostno rast in tudi karierni napredek – od osebnostnih značilnosti, h katerim moramo težiti, da lahko uspemo, spopadanja z ovirami do formule uspeha = želja + vizija + akcija.
- Ker nas je motiviral, da postanemo boljši v tem, kar počnemo in nas opomnil, da nas jasna vizija, močna volja in trdo delo zagotovo pripeljejo do cilja.
- Ker nam je pokazal, da lahko tri suhcena dekleta in on z dvema prstoma dvignejo cca. 85 kg težkega moškega en meter nad stol, če na to osredotočijo svoje misli in telo.

Mitja Okorn, režiser, za predavanje Kjer je cilj, tam je pot
- Ker je nedvomno poseben človek z izredno sposobnostjo animacije občinstva, zanimivimi izkušnjami in dovolj velikim egom, da ne gre z odra tudi, če ga moderatorka prosi »na kolenih« oz. mu grozi s tem, da se je zaljubila vanj.
- Ker je režiral enega izmed boljših slovenskih filmov Tu pa tam in ga izjemno pogumno ter uspešno promoviral tudi po zavrnitvi Slovenskega filmskega sklada in Festivala slovenskega filma. Če ga še niste videli, se sramujte 5 minut, nato pa ga downloadajte (imate režiserjevo dovoljenje :)).
- Ker ga slovenska »omejenost« ni ustavila in se je odpravil v tujino, kjer je posnel Pisma sv. Nikolaju (tega morate iti pogledat v kino :P).
- Ker je naredil še veliko več in se pri tem ni pustil nikomur in ničemur. Ker ima jajca!

Zijah Sokolović, igralec, pisec, režiser, za predavanje Prva dramska radnja: subjektivno – objektivno in komedijo Medjuigre 0-24
- Ker ima za starejšega moškega ogromno energije.
- Ker nam je pokazal pomen dramske igre v gledališču in privatnem življenju ter kako se je lotiti.
- Ker nas je po 11 urah programa prijetno sprostil s svojo komedijo.
- Ker obvlada bosanščino, jaz pa ne. Zato ima tudi krajšo obrazložitev. :)

Tadej Toš, komik, za predavanje Slovenski LOL
- Ker nas je nasmejal do solz.
- Ker nam je povedal, čemu in zakaj se Slovenci nasmejimo.
- Ker smo končno spoznali, zakaj se moški začnejo smejati komaj po polovici predstave. Zakaj? Ker so pravi moški in se ne smejijo, vsaj dokler se ne smejijo vsi ostali in predvsem njihova žena, ki je poglaviten razlog, da so sploh tam in ne doma pred TV-jem. :)

Tomaž Perovič, ustanovitelj, direktor ter urednik informativnega in športnega programa na POP TV, za pogovor Novinarji vs. managerji in predavanje Informacije skozi filter kulture naroda
- Ker smo mi piarovci, on pa urednik.
- Ker nam je povedal, zakaj v informativnih oddajah gledamo ene in iste strokovnjake.
- Ker nam je prikazal, da so slovenske informativne oddaje veliko bolj zanimive in zabavne kot na primer nemške – če se strinjate ali ne.
- Ker je bil kritičen tudi do lastne televizije.
- Če pa mi ne bi bili piarovci, bi bila ta obrazložitev nekoliko drugačna. :)
Ekipa ŠS PRSS z organizatorjem TEDxBled, ki nas čaka marca (vir: Kamenko Kesar).



Kivi za navdušujoče nastope prejmejo:

Dalibor Miklavčič, glasbenik, za Odkrivanje izgubljenega zvoka. Mozart, Bach, Schumann in njihovi klavirji s pedalno klaviaturo.
- Ker si je drznil pogledati z druge perspektive in s prenosom skladb za orgle na pedalni klavir odkril nekaj magičnega.
- Ker nam je prikazal oz. zaigral nekaj skladb kot so in kot bi naj bile in to vrhunsko.
- Ker je glasbenik po duši in izraža neverjetno navdušenje nad tem, kar počne.

Neel Burton, psihiater, filozof, avtor, predavatelj na Oxfordu, za predavanje The Anatomy of Melancholy: Can depression be good for you?
- Ker je razbil stereotip, da so depresivni ljudje zgube.
- Ker nas je naučil, kaj depresija je, kaj ni in kakšni so njeni pozitivni učinki – revalvacija našega življenja in odnosov ter (umetniško) ustvarjanje.

Dean Korošak, direktor RAZ:UM, za predavanje RAZ:UM = izvenškatle
- Ker nas je opomnil, da boj za spodbujanje inovativnosti in sodelovalnosti študentov in šolstva kot takega še ni izgubljen.
- Ker mu je mar in se trudi, da vse ideje zaživijo oziroma vsaj spodbudijo nove.
- Ker nam je predstavil Beckettov citat: »Ever tried. Ever failed. No matter. Try again. Fail again. Fail better.«

Samo Kralj, profesor fizike na UM, za predavanje Kako narediti genija?
- Ker smo naredili raziskavo občinstva in ugotovili, da je med nami kar nekaj genijev. Da pa smo lahko pravi geniji, moramo biti pametni in hkrati imeti posluh. Torej nisem genij. :(
- Ker smo ugotovili, kako dejansko lahko postanemo geniji. Seveda ne tako, da smo samo pametni in imamo posluh, ampak je ključno, da trdo delamo.
- Ker je tudi nevroznanost lahko zanimiva, ker ti pove, da genij (ustvarjen tudi s trdim delom) brska po neprimerljivo večjem arhivu, kjer je dejansko zelo aktiven del možganov s primarno funkcijo prepoznavanja obrazov.

Mirko Šlibar, harmonikaš, za glasbeni nastop
- Ker nas je spomnil, da se lahko s harmoniko počne veliko več kot samo spremlja narodnozabavne pesmi.
- Ker nam je zaigral odlično skladbo Astorja Piazzolle (priporočam).

Gorazd Meško, kriminolog, za predavanje Življenje obsojencev
- Ker nam je z druge perspektive predstavil razmišljanje in življenje obsojencev ter njihovo dojemanje svojih zločinov – z nasmeškom na obrazu.
- Ker je policist, ki se je odločil izkoristiti svoj kriminološki talent za nekaj dobrega.

Geoff Mulgan, direktor Young Foundation, za videopredavanje A short intro to the Studio School
- Za izjemno inovativen pristop k izobraževanju, kjer se otroci učijo povsem drugače kot v običjanih šolah. Kako? Na praktičnih primerih, z dejanskim delom in v skupinah.
- Ker lahko nastop pogledate že sedaj na tej povezavi

Višnjo za nastope prejmejo:

Uroš Lobnik, profesor UM, za predavanje Arhitektura kulture
- Ker nam je pokazal kako bi izgledal Maribor, če bi upoštevali in bili zmožni financirati čudovite ideje arhitektov.
- Ker nas je nasmejal z opazko oz. prikazom podobnosti med številom nadstropij nesojene mariborske stolpnice in županovo starostjo (število je koristno tudi pri štopanju po galaksiji).

Oskar Kogoj, oblikovalec, za predavanje Energija oblike
- Ker nas je presenetil in do neke mere očaral s svojo spiritualnostjo.
- Ker je iskreno navdušen nad preprostimi oblikami in v njih najde neverjeten navdih.

Peter Križan, profesor fizike, za predavanje Lov na nove osnovne delce
- Ker nas je spomnil, da smo pri fiziki premalo poslušali in da obstajajo tudi zadeve kot so kvarki in bozoni.
- Ker nam je simpatično prikazal Higgsov bozon, ki bi naj delcu dajal maso. Kako? Predstavljajte si sobo polno približno enakomerno razporejenih ljudi. V sobo vstopi Einstein in kopica ljudi se nagnete okrog njega. No, ta gruča z Einsteinom vred je Higgsov bozon, če seveda zelo poenostavimo. :)

Urška Lunder, specialistka paliative, za predavanje Kako komunicirati o smrti in umiranju
- Ker nas je za nekaj minut soočila s kruto realnostjo in z lastno minljivostjo.
- Ker nam je povedala kako se lahko soočamo z umiranjem in kako z bolnim komuniciramo, da ohrani še kako potrebno spoštovanje in upanje.

Jure Aleksejev, esejist, za predavanje Avtomatska proizvodnja umetnosti
-  Ker je neverjetno razgledan za svojih 19 let.
- Ker nam je predstavil nekaj zanimivih aparatov za proizvodnjo umetnosti in tudi filozofskih esejev (Postmodernistični generator), ki sicer zvenijo super, ampak po njegovih besedah nimajo smisla.

Posebno priznanje Brstični ohrovt prejme Vesna Godina, ker je »tretja« oseba iz drugega odstavka.

Zdaj, ko ste prebrali blog, se verjetno sprašujete, zakaj ni več vsebine predavanj. Ker ne podpiram lenobe in vas skušam napeljati na to, da si dejansko ogledate vse nastope oz. vsaj ananase in kivije.:)

Se vidimo 18. marca na TEDxBled. :)


Avtor: Teja

6. februar 2012

Blagovna znamka Obama

Tako za Slovence kot tudi za Američane je leto 2012 leto predsedniških volitev. Medtem ko se je pri nas šele polegel prah decembrskih volitev, so preko Atlantika že sprožili kampanje in začeli priprave na ta veliki dan, drugi torek v novembru. 
Da so ameriške predsedniške kampanje v primerjavi s slovenskimi večje, boljše in inovativnejše je seveda samoumevno (nekako mi ne gre v račun, da bi bilo eno najučinkovitejših sredstev kampanje fotografija Obame, ki se zrežirano ležerno nasmiha, prilepljena na karton in bi visela po ameriških mestih. Ali pa, da bi Obama kuhal predsedniški golaž). Američani DO IT BIG.
Ameriški predsedniški kandidati v času kampanje postanejo blagovna znamka – bolje se prodaja, več možnosti za zmago ima. Barack Obama ima Twitter račun, svojo lutko, svojo iPhone aplikacijo, svoj moto … in Obama ima LOGO (ta podatek me je, še zdaj ne vem zakaj, presenetil). 


Logo ima obliko črke O ter predstavlja vzhajajoče sonce in nov dan, kar pomeni upanje (skladno z Obamovim glavnim motom, ki je 'Hope'). Vendar to ni edini logo - ker se je Obama želel oz. se želi približati čim večji množici ljudi, je logo prilagodil različnim segmentom. 

Mogoče pa bodo slovenske predsedniške kampanje že letos doživele velik razcvet in postale bolj kreativne ter privlačne za oči. Obama pravi: "HOPE". 

Avtor: Patricija

1. februar 2012

Kdaj bodo poslovna družabna omrežja nadomestila e-maile?

Na Valu 202 sem poslušala zanimivo oddajo o trendih in spremembah v komunikaciji, v kateri so govorili o širjenju poslovnih družabnih omrežij, ki naj bi v prihodnosti nadomestila komunikacijo po elektronski pošti. V povprečju posameznik v podjetju pošlje in prejme 100 e-mailov na dan, kar je časovno precej neučinkovito. Hkrati naj bi se začela razvijati poslovna družabna omrežja, s pomočjo katerih naj bi posameznik dobil 50 % manj sporočil. Trend naj bi se najprej razvil v namene interne uporabe med zaposlenimi posameznih podjetij, vizija pa je, da bi nekega dne prenehali uporabljati e-maile.


Dvajset let smo se borili, da smo postali družba brez papirja (ne morem se povsem strinjati, da smo to res postali, je pa vsekakor viden velik napredek, saj vse več dreves preživi na ta račun). Naslednjih dvajset let naj bi se borili, da se bomo znebili komunikacije preko e-mailov. Glavni razlog je to, da e-mail ne zdrži več tempa, saj se komunikacija odvija prehitro. Samo kot primer: že dve uri sedim pred računalnikom z namenom, da uredim  dokument. Naloge se še vedno nisem lotila, ker količine prejetih e-mailov ne morem zmanjšati na 0; ko odpišem enega, že pride naslednji, na katerega moram spet odpisati in tako pridem v začarani krog. Skratka, blazno resno upam, da se bo preskok v komunikaciji zgodil prej kot v dvajsetih letih in verjamem, da se tudi bo. Neprestane debate o tem, kako zmanjšati število e-mailov pri delu v društvu ali na projektih pa me samo še bolj spodbujajo k temu, da poiščem boljše orodje za komunikacijo - če bo to poslovno družabno omrežje, tudi prav.

Avtor: Urša S.