Srečna naključja

Na letošnjem PR teatru sem spet napolnila kar nekaj strani v svoji beležki z dobrimi mislimi in uporabnimi nasveti predavateljev. A ena beseda je bila dvakrat podčrtana in mi še naslednji dan ni dala miru – serendipity.

O tej besedi, ki je med drugim na seznamu desetih najtežje prevajanih besed iz angleščine, nam je govoril Matej Golob. Opredelil jo je kot »srečno naključje« in nam zaupal, kako so ga ta naključja nepričakovano, predvsem prek mreže prijateljev in znancev, pripeljala od študija računalništva do službe, organiziranja TEDxLjubljana in strasti do maratona.

Kot pravi definicija besede: ko po naključju najdeš nekaj dobrega oziroma uporabnega, ne da bi to specifično iskal. In dandanes ima pri tem veliko vlogo internet. Že pri samem ohranjanju stikov ter mreženju ima izredno pozitiven učinek. Facebook, Linkedin in ostala družbena omrežja nam omogočajo, da smo lahko dnevno v stiku z velikim številom znancev in prijateljev, s čimer večamo možnost srečnih naključij – verjetno se lahko vsak spomni vsaj enega dobrega žura, za katerega je izvedel preko svojih Facebook prijateljev.

Prav tako nam naše iskanje po svetovnem spletu odpira nešteto možnosti za pridobivanje novih, nepričakovanih informacij po naključju, v kar ni treba vložiti veliko truda – lahko samo klikamo naprej, dokler nismo že pozabili, kaj smo sploh sprva iskali. Seveda pa je pri tem pomembna tudi naša odprtost za iskanje podatkov – če bomo pri iskanju določenih informacij osredotočeni na le-te in ne bomo niti videli povezave ob strani, ki bi nas lahko pripeljala do nečesa novega, do srečnega naključja ne bomo prišli.

Pomislite torej, prek katerih klikov ste prišli do te strani in sedaj klikajte še naprej, da se vam zgodi še več srečnih naključij!

Avtor: Alja Žorž

Kdo že komaj čaka drugo sezono?

''Sam še en del pogledam, pol pa res za faks začnem …'', je pogost stavek zadnjih nekaj dni. Ne samo da je pogost, je tudi krivec za neoddan esej pri enem predmetu v sredo in nespisane obnove članka za tisti predmet v četrtek. Pa kaj potem, za faks imam še dovolj časa. Bolj me preganja misel, da bo kmalu izšla nova sezona The Pitcha, jaz pa še nisem pogledala vseh delov prve sezone. Lahko se mi nabere preveč epizod, jaz pa si želim pogledati vse naenkrat, dan ima samo 24 ur, kaj bom pa potem?

Saj veste o čem govorim, kajne?

»In the world of advertising agencies compete to win the business. A great campaign can make a career. It all comes down to … The Pitch.«

S to mislijo se prične sleherna epizoda serije The Pitch, ki je v Ameriki ugledala svet letošnje leto. Gre za 8 epizod, ki gledalcu predstavijo še nikoli poprej doživeto ustvarjanje najboljših oglasov ameriških oglaševalskih agencij. Vsak teden nov primer, vsak teden nov naročnik (velika ameriška podjetja) in vsak teden dve novi agenciji, ki se potegujeta za zmago. Za pripravo zmagovalne ideje imajo na voljo le sedem dni. Številne neprespane noči, napeti možgani, v glavi zvok iztekajoče se ure – vsak trenutek je lahko trenutek inspiracije. Vsi si želijo zmage, saj je zaradi nasičenosti oglaševalskih agencij pomemben čisto vsak »job«, ki ga dobijo. Sploh pa kampanja za tako pomembnega klienta odloča o obstoju nekaterih nastopajočih agencij.

http://www.amctv.com/shows/the-pitch

V prvi sezoni so kot naročniki nastopila podjetja: Subway, Waste Management, Clockwork, Popchips, Frangelico, JDRF, C. Wonder in Autograph Collection.

Po mnenju gledalcev je zmagovalna kampanja v sklopu celotne prve sezone kampanja agencije DIGO za podjetje C. Wonder, prestižno blagovno znamko ženske linije oblačil in modnih dodatkov, s vodilno mislijo: »A great mood can change the world«.

Meni osebno pa je najbolj sedla v spomin kampanja agencije Bozell, za podjetje JDRF (Juvenile Diabetes Research Foundation). Naloga: ustvariti slogan, ki bo ljudi ozavestil, da se bolezen Type One Diabetes zadeva ljudi vseh starosti.

Agencija Bozell je s to kampanjo želela na enostaven in kreativen način predstaviti kako težko je živeti z boleznijo Type One Diabetes. Bolezen so poistovetili s karakterjem, ki so ga poimenovali Tod in na ulicah New Yorka pričeli kampanjo.

»Stop Tod«

Tod sucks«

Več podrobnosti o kampanji boste izvedeli, če boste pogledali šesto epizodo. J

Kdor za serijo The Pitch sliši prvič, mu svetujem, da si nemudoma prenese kakšno epizodo ali dve. Zagotovljenih 40 minut kreativnosti. J

In še … z vami, ki serije ne boste pogledali in vas zadeva ne zanima tako podrobno, delim povezavo, kjer si lahko ogledate vseh 16 kampanj.

http://blogs.amctv.com/photo-galleries/the-pitch-agency-campaign-artwork/episode-1-mckinney.php

Enjoy!

A pitch is asking someone to marry you. It's kind of getting down on one knee. And you hope they say »yes«. (Vicki Brakl, WOMENK!ND Agency)

Avtor: Janja Brčič

Oh ti bedasti napevi!

Če bi zadela jackpot … Obstaja kdo, ki te povedi ni prebral po melodiji napeva iz oglasa za Euro Jackpot? Če ste vsaj nekajkrat videli omenjeni oglas, sem prepričana, da veste, o čem govorim. Tako imenovani jingli, napevi, ki se pojavljajo v oglasih, so nočna mora nas vseh. Sovražimo jih, a si jih obenem ne moremo izbiti iz glave.

Sodeč po raziskavi Unileverjeve blagovne znamke Chicken Tonight, poznane prav po uporabi jinglov v oglasih, 42 % ljudi ne mara oglasnih napevov. Sama definitivno spadam v to skupino in pravzaprav se mi zdi omenjeni odstotek dokaj nizek. Komu le je všeč, če se ti med že tako psihično napornim pisanjem izpita v misli prikrade: »Ice, ice pingvin, jaz sem ice, ice pingvin!« In potem si zaželiš Kinder Pinguina …

Ne glede na nenaklonjenost ljudi do jinglov, pa so le-ti učinkoviti. Omenjena raziskava je pokazala, da si ljudje kar 58 minut na teden v mislih prepevamo lahko zapomljive napeve, kar na letni ravni znese dobra dva dneva. Da si napev izbijemo iz glave, traja kar 17 minut.  Zanimiv (in obenem kar malo strašljiv)pa je tudi vpliv napevov na otroke. 20 % otrok zna zapeti vsaj en oglasni napev že pri treh letih, 14 % staršev pa pravi, da so svoje otroke slišali mrmrati melodije teh napevov, še preden so znali govoriti. Glasbena psihologinja dr. Victoria Williamson pravi: »Glasba je eden izmed najmočnejših sprožilcev spomina. Ko se združi z besedilom, vizualnimi podobami in s premikanjem, pa nam še bolj ostane v spominu.« Znanstveniki naštevajo različne vzroke, zakaj so jingli tako učinkoviti. Nekateri to razlagajo s ponavljajočim se krožnim draženjem nevronom, spet drugi z možganskim sistemom, ki si zvoke ponavlja, da bi si jih možgani lažje zapomnili. Kakorkoli že, napevi, ki se nam najbolj usedejo v misli, so kratki, preprosti, glasni, energični, imajo veliko ponovitev, rim in preskokov v melodiji. Na ta način privabijo našo pozornost, v trenutku vzpostavijo identiteto blagovne znamke in ostanejo v našem spominu še dolgo časa. S tem izboljšujejo prepoznavnost, priklic in zavedanje blagovne znamke.

Napevi tega tipa so bili sicer na vrhuncu popularnosti v sredini prejšnjega stoletja, trenutno v oglasih prevladuje licencirana glasba založb. Vendar pa jingli kot preizkušeno uspešna tehnika oglaševanja še zdaleč niso izumrli in tako si še vedno dan za dnem prepevamo »Paparapapam, I'm lovin' it!« in druge.

Naslednjič ko slišite kakšen jingle, pa se nikar ne razburjajte. Vzemite to kot nujno zlo čudovitega oglaševalskega sveta. Pa naj vam tistih 17 minut po tem hitro mine! ;)

Nekoč … in danes.

Avtor: Maja Pozvek

Odkrito ti povem

Odkrito ti povem.

Ko slišim ta stavek, takoj pomislim na najslabše: kaj sem naredila narobe, kaj napačnega sem rekla, skozi glavo mi švigajo le črni scenariji.

Odkritost naj bi veljala za nekaj vrednega spoštovanja, za vrednoto – vendar ne glede na to, se ji vedno raje izognemo. Izognemo, ker nas je strah kaj bodo rekli drugi ali kaj bomo mi ob tem občutili. Dandanes smo se ljudje dodobra izurili v »kamufliranju« dejstev, v politični korektnosti; redkokdaj povemo vse naravnost in brez olepšav – to se nam zdi nesramno, odkritost nam pomeni kruto resnico, razumemo jo kot osebni napad.

Bolj kot razmišljam o tem, bolj nesmiselno mi vse zveni – kako zelo otežena je komunikacija, kar si ne drznemo biti odkriti, ker smo preponosni in ne znamo mirno sprejeti dejstev? Ker odkritosti ne znamo sprejeti kot nekaj dobronamernega, kot nekaj, kar bi nam lahko pomagalo, da bi postali boljši?

»Odkrito ti povem« je tudi slogan letošnjega 3. PR teatra – Študentske konference o odnosih z javnostmi. Bomo na PR teatru res preskočili oviro strahu in brez zadržkov vse odkrito povedali? Prepričajte se sami!

Logotip PR teater

Avtor: Patricija Premrov