Na PReži od sedaj na novi spletni strani ŠS PRSS

ŠS PRSS blog Na PReži se seli na našo novo spletno stran http://ssprss.si/.

Vabljeni k branju!

NUJNO: Rabimo novo ime za »festival«

Čeprav zadnje čase svoja ušesa večinoma mučim s techno glasbo in hodim po »partyjih«, je nekje globoko v mojem srcu še skrit delček »rockerja«. Kot »rocker« in »metalec« sem hodil po festivalih po Sloveniji in Evropi, kjer se je zbirala masa ljudi z enim samim ciljem: zabavati se do onemoglosti. Verjetno vsi poznate festival vseh festivalov, Woodstock, slovenski Rock Otočec, puščavski Burning man, tolminski Metalcamp, celo Oktoberfest in karneval v Riu. Za mlajše bralce in bralke bo verjetno bolj poznan Tomorrowland, pa še in še jih je. V moji glavi torej obstaja neka ideja o večdnevnem glasbenem razvratu, ki že samo ob tihi omembi prebudi evforična čustva, pripadnost razposajeni množici in najboljšo predstavljivo možnost zabave, druženja in popolnega uživanja. »Glasba sploh ni glavna, bolj je pomembno vzdušje festivala!« To je festival.

Potem pa se pred mojimi očmi pojavi oglaševalski festival, novinarski festival, medijski festival, festival Ljubljana, festival Velenje, festival Krka, festival Stična … PAVZA, STOP! Ne, ne morete mi kar tako uničiti nekaj tako ne-svetega kot je festival … ne dovolim! Močno upam, ječim(!), da je vsaj še nekdo med vami, ki se mu zdi uporaba besede »festival« za ta namen skrajno zgrešena in neustrezna. Seveda ne morem nič zameriti organizatorjem Pikinega festivala pa »festivala za tretje življenjsko obdobje« in vsem ostalim kvazi festivalom, saj so vendarle to povečini delavci občinske uprave, ki niso ravno kreativni (ali kakršnikoli drugi) presežek sodobnega časa. Ampak, za božjo voljo, kreativci, oglaševalci, novinarji: najdite kakšno boljše ime za vaš eno- ali večdnevni projekt druženja, izobraževanja in podelitve nagrad. Resnično vas prosim. Če ne zavoljo mene, zavoljo spomina na legende in počastitve zgodovinskih festivalov, brez katerih ne bi bilo sveta kot ga poznamo danes.

Jaz, Boris Henezi osebno, vam bom neizmerno hvaležen do konca življenja, če najdete in začnete uporabljati kakšno drugo, bolj primerno besedo.

Avtor: Boris Henezi

Najraje te gledam v živo

Poplava informacij, virtualni svet in vse kar ni oprijemljivo, pa je, vladajo našemu načinu življenja. Televizije ne gledam, pa ne zato, ker v resnici nimam časa, ampak zato, ker me predvajana vsebina vedno znova spravi iz tira. Dolgčas. Same banalnosti. Moj čas je preveč dragocen, da bi ga »zabila« pred televizijo. 

  

Kljub temu pa (kot po mojem večina ljudi) tudi sama rabim čas za uživanje in sproščanje ob opazovanju in spoznavanju osebnostnih »karakterjev« in predvsem njihovih pomanjkljivosti (ki so v resnici odraz nas samih), ki nam dajo občutek, da smo sami boljši in se tako počutimo boljše. 

Spoznavanje različnih karakterjev

Bolj kot televizija in njena prazna vsebina, ki skuša prikazati različne človeške karakterje, me navdušuje gledališče. Opazovanje dogajanja na odru, premikanja igrlacev po prostoru in spremljanje intonacije njihovih glasov pove veliko več kot golo besedilo, ki ga izgovarjajo. Gledanje v živo prinese veliko več kot gledanje posnetkov. V živo gledaš poleg predstave tudi okolico; ljudi, ki sedijo poleg tebe in pred tabo. Nevede opazuješ kaj počnejo in skušaš dekodirati zakaj to počnejo. Enako velja za igralce na odru; brez hujšega napora presojaš ali so vlogo odigrali dobro ali se v njo niso vživeli, hkrati pa razmišljaš o tem, kaj ti s svojim igranjem sporočajo. Ni se mi še zgodilo, da bi pogledala gledališko predstavo, ki v sebi – za razliko od večine filmov – ne bi nosila nekega sporočila (ponavadi je seveda družbeno-politično obarvano, kar je dokaj logično glede na svetovno-politične razmere, ki ostajajo skozi stoletja bolj ali manj enake). Pa naj gre za komedijo, dramo ali tragedijo.

Politično obarvane predstave (Šentjakobsko gledališče_Ugrabitev)

 

Poleg zabave, zanimivih na novo odprtih (starih) vprašanj in kulturnega izobraževanja gledališče ponuja pristen stik z igralci, ki se znajdejo v situacijah, ko morajo iz takšnih in drugačnih razlogov improvizirati, s čimer popestrijo samo predstavo in me vedno znova navdihnejo z mislijo kolegice (diplomantke odnosov z javnostmi), ki pravi, da mora biti dober PR-ovec vešč igre, saj v vsakodnevnih situacijah igra mnoge vloge, ko komunicira z različnimi javnostmi, ki rabijo edinstven nagovor in pristop. Le-tega pa je veliko lažje razviti s pomočjo opazovanja, domišljije, improvizacije, poznavanja karakterjev in s tem igre.

PR = tudi igra

Avtor: Maja Pirnovar

TEDx

Dogodek, ki je postal takšen hit, da se pri nas odvija že dvanajstič. Sama ob udeležbi nisem vedela kaj pričakovati, dobila pa sem ogromno mero motivacije in spodbude.

Sam pristop teh pogumnih ljudi, ki so z nami delili delček sebe in svojih izkušenj, je svojo energijo prenesel na nas, udeležence. Vsak od njih je bil zgodba zase, v kateri pa se je skrival dobronamerni nasvet in nalezljiva notranja moč.

Zanimive in pa tudi težke teme nekaterih so nas prisilile razmišljati o stvareh, na katere ne bi upali pomisliti. Vse je bilo začinjeno z dobro mero humorja, tako je ostal prijeten priokus in lekcija, ki jo velikokrat pozabljamo – da je zdravje naše edino bogastvo.

Vsake toliko potrebujemo malo spodbude in ko slišiš iz ust človeka, ki je uspel in dosegel svojo majhno zmago, s predanostjo in trdim delom, se zaveš, da te čaka še zelo dolga pot. Pomembno je, da si sam svoj in da vedno najdeš pogum ter ne odnehaš.

Svoje misli lahko kot stikalo vedno obrneš na pozitivno! In kot pravi govorec Tim Baxter: »Failing well, means learning.«

Avtor: Sara Vodopivec

Teorija ni nikoli enaka praksi

Pravijo, da več kot znaš več veljaš in da teorija ni nikoli enaka praksi.

14. SEMPL

Zanimiv način nabiranja znanja so tudi seminarji, festivali (pa ne mislim tistih glasbenih) in razna predavanja. Poleg znanja spoznaš veliko ljudi in od uspešnih, motiviranih predavateljev dobiš zagon za nadaljnje delo in študij. Zadnji seminar, na katerem sem bila, je bil Sempl – seminar medijskih trendov v Portorožu. Na predavanjih sem zasledila več zanimivih smernic  trendov oglaševanja, o dveh meni najboljših pa več v nadaljevanju.

Eden od predavateljev je govoril o pomenu pozornosti v marketingu. Pa ne le pozornosti, ki jo potrošnik nameni znamki, ampak tudi pozornosti, ki jo tisti, ki delajo v marketingu, posvečajo svojemu delu. Vsak, ki hoče v svojem poklicu uspeti, mora biti prepričljiv ter predan delu. Kar je še pomembno v današnjem hitrem svetu je, da vsak trenutek šteje in ga ne smemo izpustiti. Torej predanost vsaki sekundi vsakega trenutka!

Okrogla miza

Druga smernica, kateri bom namenila več pozornosti, je, da bistvo marketinga postaja vsebina blagovne znamke. Da s svojimi sporočili predaš sporočilo javnosti, ki bo prepričalo. Sporočilo z močno in emocionalno vsebino, s katero se bodo potrošniki identificirali in povezali. »It's the content that engages.« (Tom Bowman, BBC).

Obe opisani smernici je uporabilo podjetje AT&T v oglasu iz Olimpijskih iger letos. Oglas prikazuje plavalca Ryana Lochteja, ki je postal olimpijski prvak v plavanju. V oglasu je prikazan njegov čas na tekmovanju, oglas pa je bil predvajan že 10 minut po omenjeni tekmi. Dobra kombinacija čustev ob zmagi in oglaševanje v času, ko je zmaga najbolj aktualna. Torej vsak trenutek šteje, »advertise now«.

In še link do oglasa: http://www.youtube.com/watch?v=u9QcZ8QhPpM

Predstavnice ŠS PRSS

Avtor: Petra Jontez

Družbena odgovornost?

V torek, 4. decembra, so v Mariboru že četrtič podelili Slovenske nagrade za družbeno odgovornost – HORUS, katerih poslanstvo je krepiti zavedanje o pomenu družbene odgovornosti ter promocija primerov dobre prakse v Sloveniji. Tudi na letošnjem PR teatru smo poslušali predavanje z naslovom: ˝Biti ali ne biti družbeno odgovoren – to ni več vprašanje.˝ Družbena odgovornost – je to le tisto, za kar vsak posameznik ve, da jo je dobro uporabljati v praksi ali pa termin dosega rezultate, ki si jih je zastavil IRDO (Inštitut za razvoj družbene odgovornosti) …

Družbena odgovornost je v Zelenem dokumentu za promocijo Evropskih usmeritev za družbeno odgovornost podjetij pojmovana kot: "Koncept, s pomočjo katerega podjetja na prostovoljni osnovi integrirajo družbene in okoljske zadeve v svoje poslovanje in v svoja razmerja z deležniki.".

Družbena odgovornost podjetji že zdavnaj ni več samo ustvarjanje čim večjega dobička. Ker podjetja niso povsem neodvisna ampak delujejo v nekem družbenem okolju, se je pojavila potreba po družbeni odgovornosti; vse bolj pa se pojavlja tudi pričakovanje do podjetji kot vodilnih v reševanju družbenih problemov. Svojo družbeno odgovornost podjetja izkazujejo na različne načine – s spremembo poslanstva, z zaposlovanjem težje zaposljivih, izpostavljanjem problemov, zbiranjem sredstev itd.

Osebno mi je ob sporočilu za medije, ki je bilo izdano po podelitvi nagrad HORUS, v mislih ostal del stavka ob navedbi zmagovalcev, ki pravi, da so posebna priznanja prejeli tudi vsi tisti prebivalci Slovenije, ki se zavedajo svoje osebne in družbene odgovornosti. Ko se sprašujemo o družbeni odgovornosti bi morali najprej vprašati sebe, ne moremo pričakovati, da bodo drugi to opravljali za nas, ampak moramo sami aktivno pristopiti – si ustvariti lastno poslanstvo.

Torej naj družbena odgovornost ne ostane le nekaj, kar bi bilo dobro izvajati v praksi, ampak vsak s svojim zavedanjem in korakom poskrbimo, da bo naslednje leto zmagovalcev na HORUS-u še več.

Družbena odgovornost

Avtor: Pia Gaber

Panika: PRazniki PRihajajo!

December je spet tu. In z njim panično nakupovanje ter iskanje primernih daril za naše najbližje. Vsako leto znova se sprašujem v čem je smisel? Zdi se mi, da praznično vzdušje vedno bolj izgublja svoj pravi pomen. Zunaj ni niti snega, ki bi nas spomnil na to, da bi zakurili kamin in se ob zvoku pokanja drv pogreli ali pa na to, da bi zamesili cimetove piškote in jih s slastjo še tople pojedli. Le sledi smoga in prepolnih nakupovalnih centrov, ki nas opominjajo na to, da še nismo kupili daril za svojo družino, ki bolestno čaka na odvijanje paketov izpod plastične smrekice.

Ko listam revije, prebiram letake in gledam televizijo, vidim le oglase, ki oglašuejo to in ono igračo, ki je bistvenega pomena za otrokov razvoj ali pa seznanjajo ljudi z najnovejšo tehnologijo, ki jo vsak moški najverjetneje nujno potrebuje za preživetje mrzle zime ter najpopularnejšimi parfumi, brez katerih ženske ne bodo nikoli več privlačne.

Müllerjev letak

Zdi se, da potujemo po čisto napačni poti. Materialne dobrine postajajo bistvenejše od prijetnega domačega vzdušja in skupne družinske večerje. Darila, ki jih nakupimo za družinske člane pa izgovor, da se le-ti večerje sploh udeležijo. Vrednote, ki naj bi zaznamovale praznične dni, bledijo in izginjajo v duhu časa, ki na vsakem koraku ponuja drage punčke iz cunj (Andrew Yang za Lancome), imenovane Dollidays (hit v Aziji) ali pa zbirko pametnih telefonov po akcijskih cenah dveh največjih konkurentov na slovenskem trgu; Mobitela in Simobila.

Punčke iz cunj, Alyssa, Isabella in Camille, so v Aziji pravi hit

Mobitelova praznična ponudba Paket 2013 za 20,13€

In decembra bo kaj kmalu konec. Bodo naši obrazi kaj bolj nasmejani, ko bomo odprli goro (v resnici neuporabnih) daril ali bo naš duh še vedno prazen, ker v preteklem letu nismo izpolnili vseh svojih novoletnih zaobljub? Ali pa bomo srečni v krogu najljubših oseb in tradicionalnih (morda malo kičasitih) božičnih pesmi? Vse to je odvisno od nas samih. Katero možnost boste izbrali?

Avtor: Maja Pirnovar

Srečna naključja

Na letošnjem PR teatru sem spet napolnila kar nekaj strani v svoji beležki z dobrimi mislimi in uporabnimi nasveti predavateljev. A ena beseda je bila dvakrat podčrtana in mi še naslednji dan ni dala miru – serendipity.

O tej besedi, ki je med drugim na seznamu desetih najtežje prevajanih besed iz angleščine, nam je govoril Matej Golob. Opredelil jo je kot »srečno naključje« in nam zaupal, kako so ga ta naključja nepričakovano, predvsem prek mreže prijateljev in znancev, pripeljala od študija računalništva do službe, organiziranja TEDxLjubljana in strasti do maratona.

Kot pravi definicija besede: ko po naključju najdeš nekaj dobrega oziroma uporabnega, ne da bi to specifično iskal. In dandanes ima pri tem veliko vlogo internet. Že pri samem ohranjanju stikov ter mreženju ima izredno pozitiven učinek. Facebook, Linkedin in ostala družbena omrežja nam omogočajo, da smo lahko dnevno v stiku z velikim številom znancev in prijateljev, s čimer večamo možnost srečnih naključij – verjetno se lahko vsak spomni vsaj enega dobrega žura, za katerega je izvedel preko svojih Facebook prijateljev.

Prav tako nam naše iskanje po svetovnem spletu odpira nešteto možnosti za pridobivanje novih, nepričakovanih informacij po naključju, v kar ni treba vložiti veliko truda – lahko samo klikamo naprej, dokler nismo že pozabili, kaj smo sploh sprva iskali. Seveda pa je pri tem pomembna tudi naša odprtost za iskanje podatkov – če bomo pri iskanju določenih informacij osredotočeni na le-te in ne bomo niti videli povezave ob strani, ki bi nas lahko pripeljala do nečesa novega, do srečnega naključja ne bomo prišli.

Pomislite torej, prek katerih klikov ste prišli do te strani in sedaj klikajte še naprej, da se vam zgodi še več srečnih naključij!

Avtor: Alja Žorž

Kdo že komaj čaka drugo sezono?

''Sam še en del pogledam, pol pa res za faks začnem …'', je pogost stavek zadnjih nekaj dni. Ne samo da je pogost, je tudi krivec za neoddan esej pri enem predmetu v sredo in nespisane obnove članka za tisti predmet v četrtek. Pa kaj potem, za faks imam še dovolj časa. Bolj me preganja misel, da bo kmalu izšla nova sezona The Pitcha, jaz pa še nisem pogledala vseh delov prve sezone. Lahko se mi nabere preveč epizod, jaz pa si želim pogledati vse naenkrat, dan ima samo 24 ur, kaj bom pa potem?

Saj veste o čem govorim, kajne?

»In the world of advertising agencies compete to win the business. A great campaign can make a career. It all comes down to … The Pitch.«

S to mislijo se prične sleherna epizoda serije The Pitch, ki je v Ameriki ugledala svet letošnje leto. Gre za 8 epizod, ki gledalcu predstavijo še nikoli poprej doživeto ustvarjanje najboljših oglasov ameriških oglaševalskih agencij. Vsak teden nov primer, vsak teden nov naročnik (velika ameriška podjetja) in vsak teden dve novi agenciji, ki se potegujeta za zmago. Za pripravo zmagovalne ideje imajo na voljo le sedem dni. Številne neprespane noči, napeti možgani, v glavi zvok iztekajoče se ure – vsak trenutek je lahko trenutek inspiracije. Vsi si želijo zmage, saj je zaradi nasičenosti oglaševalskih agencij pomemben čisto vsak »job«, ki ga dobijo. Sploh pa kampanja za tako pomembnega klienta odloča o obstoju nekaterih nastopajočih agencij.

http://www.amctv.com/shows/the-pitch

V prvi sezoni so kot naročniki nastopila podjetja: Subway, Waste Management, Clockwork, Popchips, Frangelico, JDRF, C. Wonder in Autograph Collection.

Po mnenju gledalcev je zmagovalna kampanja v sklopu celotne prve sezone kampanja agencije DIGO za podjetje C. Wonder, prestižno blagovno znamko ženske linije oblačil in modnih dodatkov, s vodilno mislijo: »A great mood can change the world«.

Meni osebno pa je najbolj sedla v spomin kampanja agencije Bozell, za podjetje JDRF (Juvenile Diabetes Research Foundation). Naloga: ustvariti slogan, ki bo ljudi ozavestil, da se bolezen Type One Diabetes zadeva ljudi vseh starosti.

Agencija Bozell je s to kampanjo želela na enostaven in kreativen način predstaviti kako težko je živeti z boleznijo Type One Diabetes. Bolezen so poistovetili s karakterjem, ki so ga poimenovali Tod in na ulicah New Yorka pričeli kampanjo.

»Stop Tod«

Tod sucks«

Več podrobnosti o kampanji boste izvedeli, če boste pogledali šesto epizodo. J

Kdor za serijo The Pitch sliši prvič, mu svetujem, da si nemudoma prenese kakšno epizodo ali dve. Zagotovljenih 40 minut kreativnosti. J

In še … z vami, ki serije ne boste pogledali in vas zadeva ne zanima tako podrobno, delim povezavo, kjer si lahko ogledate vseh 16 kampanj.

http://blogs.amctv.com/photo-galleries/the-pitch-agency-campaign-artwork/episode-1-mckinney.php

Enjoy!

A pitch is asking someone to marry you. It's kind of getting down on one knee. And you hope they say »yes«. (Vicki Brakl, WOMENK!ND Agency)

Avtor: Janja Brčič

Oh ti bedasti napevi!

Če bi zadela jackpot … Obstaja kdo, ki te povedi ni prebral po melodiji napeva iz oglasa za Euro Jackpot? Če ste vsaj nekajkrat videli omenjeni oglas, sem prepričana, da veste, o čem govorim. Tako imenovani jingli, napevi, ki se pojavljajo v oglasih, so nočna mora nas vseh. Sovražimo jih, a si jih obenem ne moremo izbiti iz glave.

Sodeč po raziskavi Unileverjeve blagovne znamke Chicken Tonight, poznane prav po uporabi jinglov v oglasih, 42 % ljudi ne mara oglasnih napevov. Sama definitivno spadam v to skupino in pravzaprav se mi zdi omenjeni odstotek dokaj nizek. Komu le je všeč, če se ti med že tako psihično napornim pisanjem izpita v misli prikrade: »Ice, ice pingvin, jaz sem ice, ice pingvin!« In potem si zaželiš Kinder Pinguina …

Ne glede na nenaklonjenost ljudi do jinglov, pa so le-ti učinkoviti. Omenjena raziskava je pokazala, da si ljudje kar 58 minut na teden v mislih prepevamo lahko zapomljive napeve, kar na letni ravni znese dobra dva dneva. Da si napev izbijemo iz glave, traja kar 17 minut.  Zanimiv (in obenem kar malo strašljiv)pa je tudi vpliv napevov na otroke. 20 % otrok zna zapeti vsaj en oglasni napev že pri treh letih, 14 % staršev pa pravi, da so svoje otroke slišali mrmrati melodije teh napevov, še preden so znali govoriti. Glasbena psihologinja dr. Victoria Williamson pravi: »Glasba je eden izmed najmočnejših sprožilcev spomina. Ko se združi z besedilom, vizualnimi podobami in s premikanjem, pa nam še bolj ostane v spominu.« Znanstveniki naštevajo različne vzroke, zakaj so jingli tako učinkoviti. Nekateri to razlagajo s ponavljajočim se krožnim draženjem nevronom, spet drugi z možganskim sistemom, ki si zvoke ponavlja, da bi si jih možgani lažje zapomnili. Kakorkoli že, napevi, ki se nam najbolj usedejo v misli, so kratki, preprosti, glasni, energični, imajo veliko ponovitev, rim in preskokov v melodiji. Na ta način privabijo našo pozornost, v trenutku vzpostavijo identiteto blagovne znamke in ostanejo v našem spominu še dolgo časa. S tem izboljšujejo prepoznavnost, priklic in zavedanje blagovne znamke.

Napevi tega tipa so bili sicer na vrhuncu popularnosti v sredini prejšnjega stoletja, trenutno v oglasih prevladuje licencirana glasba založb. Vendar pa jingli kot preizkušeno uspešna tehnika oglaševanja še zdaleč niso izumrli in tako si še vedno dan za dnem prepevamo »Paparapapam, I'm lovin' it!« in druge.

Naslednjič ko slišite kakšen jingle, pa se nikar ne razburjajte. Vzemite to kot nujno zlo čudovitega oglaševalskega sveta. Pa naj vam tistih 17 minut po tem hitro mine! ;)

Nekoč … in danes.

Avtor: Maja Pozvek

Odkrito ti povem

Odkrito ti povem.

Ko slišim ta stavek, takoj pomislim na najslabše: kaj sem naredila narobe, kaj napačnega sem rekla, skozi glavo mi švigajo le črni scenariji.

Odkritost naj bi veljala za nekaj vrednega spoštovanja, za vrednoto – vendar ne glede na to, se ji vedno raje izognemo. Izognemo, ker nas je strah kaj bodo rekli drugi ali kaj bomo mi ob tem občutili. Dandanes smo se ljudje dodobra izurili v »kamufliranju« dejstev, v politični korektnosti; redkokdaj povemo vse naravnost in brez olepšav – to se nam zdi nesramno, odkritost nam pomeni kruto resnico, razumemo jo kot osebni napad.

Bolj kot razmišljam o tem, bolj nesmiselno mi vse zveni – kako zelo otežena je komunikacija, kar si ne drznemo biti odkriti, ker smo preponosni in ne znamo mirno sprejeti dejstev? Ker odkritosti ne znamo sprejeti kot nekaj dobronamernega, kot nekaj, kar bi nam lahko pomagalo, da bi postali boljši?

»Odkrito ti povem« je tudi slogan letošnjega 3. PR teatra – Študentske konference o odnosih z javnostmi. Bomo na PR teatru res preskočili oviro strahu in brez zadržkov vse odkrito povedali? Prepričajte se sami!

Logotip PR teater

Avtor: Patricija Premrov