Evropske kreativne scene v Ljubljani (ali ko si želiš, da bi v Koloseju namesto filmov vrteli oglase)

Plakatov z Bradom Pittom, Leonardom di Capriem in Georgem Clooneyem nisem dojela. Vsaj ne dokler nisem bila opozorjena na to, da pravzaprav govorijo o kreativnih scenah v oglaševanju in ne o podelitvi nekih filmskih nagrad – pa še takrat me niso ravno prepričali. A ker sem rahlo obsedena z obiskovanjem oglaševalskih festivalov (pa tudi zaradi super popusta, ki so ga prijazno uredili ŠSDMS), sem popoldne minulega petka preživela v Kinu Šiška na konferenci in podelitvi nagrad Epica, Europe's Premium Creative Awards.

(vir: Marketing Magazin)

Pred prihodom sem pričakovala tipično konferenco z vsem, kar spada zraven: luštnimi akreditacijami, ki ti dajejo občutek, da si del nečesa pomembnega; 'welcome bagi' s kupom neuporabnih stvari, ki te kljub temu nenavadno razveselijo; bolj ali manj zanimivimi govorci, ki predavajo o bolj ali manj že prežvečenih temah ali pa te totalno navdušijo; in kupom (m)ad-manov, ki so zapustili službene prostore malo prej kot ponavadi z izgovorom, da se gredo izobraževat. 

Letošnja Epica pa je bila popolno nasprotje: namesto akreditacije smo dobili modro papirnato zapestnico (takšno, ki jo dobiš na glasbenih festivalih), o welcome bagih ne duha ne sluha (še dobro, da imam vedno s sabo kuli in beležko :)), prav tako ne o množici obiskovalcev. Polovica dvorane Kina Šiška je vse do večera ostala žalostno prazna, drugo polovico pa smo večinoma zasedli mi in 30 norveških kreativcev na kolektivnem "dopustu". Rdeča nit predavanj - ki bi jim raje rekla nastopi, saj niso imeli večje izobraževalne vrednosti - je predstavitev nagrajenih agencij in njihovega dela, kar me je na začetku rahlo zmotilo. Upala sem namreč, da bom z novo pridobljenim znanjem popisala polovico zvezka, a sem nad tem kmalu obupala, ga pospravila nazaj v torbico in se prepustila toku dogajanja. 

Heineken: The Date, Wieden+Kennedy Amsterdam (Grand Prix v kategoriji Film)

Zbrane je najprej nagovoril Aljoša Bagola, ki je tuje goste naučil nekaj osnovnih fraz preživetja na slovenskih ulicah, kot so »hvala«, »kozarec rdečega, prosim«, »kaj bi ti delo« in »pitch cutty mutter nah«. Po predstavitvi Pristopa ga je na odru zamenjal simpatični Nemec Heiko Freyland, kreativni direktor hamburške agencije kempertrautmann, ki je kasneje pobrala tudi zavidljivo število nagrad. Za razliko od večine drugih ni le pritiskal na gumbek PLAY, ampak je za nas pripravil "schnellkurs" z naslovom How to be creative oz. kaj potrebujemo, da smo maksimalno kreativni: strast do dela, radovednost, znanje, vpogled, ideje, sodelovanje in pogum, predvsem pa se moramo ob delu zabavati. Sledila mu je precej zmedena, a večini simpatična, kreativna direktorica dunajske agencije Demner Merlicek & Bergmann Rosa Haider-Merlicek. Žal sem ji težko sledila, saj je slabo govorila angleško, oglasi pa sploh niso imeli podnapisov, zato se z njenega predavanja spomnim le tega, da je poročena s sodelavcem in da v enem od oglasov igrajo kar njeni otroci. Poleg Heikota me je navdušil še Francoz Pascal Crifo, vodja medijev pri pariških Fred&Farid, ki ni le razkazoval dela svoje agencije, temveč nam je razkril še ozadje in strategijo nagrajenih komunikacijskih kampanj. Po kratkem odmoru so sledili še kreativni direktor nizozemskega predstavništva Wieden+Kennedy, ki se je osredotočil na njihovo najnovejšo kampanjo za Heineken; norveška predstavnika agencije Los&Co; in Švicar Martin Spillman, izvršni kreativni direktor pri Spillman/Felser/Leo Burnett. 

SwissLife: Life's Turns in a Sentence, Spillman/Felser/Leo Burnett (Grand Prix v kategoriji Tisk)

Organizacija dogodka me je sicer rahlo razočarala zaradi vsega že zgoraj omenjenega, ponavljajočih se blazno motečih tehničnih težav z videoprojektorjem in odsotnosti kave med odmorom za kavo (je to že razvajenost ali je upravičeno pričakovati brezplačno kavico in sadje, če plačaš za dogodek določeno ceno?). Kljub vsemu pa bi petkovo popoldne ocenila kot prijetno preživeto, saj si vse preredko utrgam čas za ogled res dobrih oglasov. Epica je pravzaprav šesturna kinopredstava, kjer namesto filma vrtijo najbolj kreativne domislice mojstrov evropskega oglaševanja. Kupim. Raje kot vstopnico za Kolosej. 

Večerni program je popolnoma spremenil celoten vtis. Dvorana se je ob podelitvi napolnila do zadnjega kotička, videli smo še več izjemnih kreativnih rešitev, sponzorja Heineken in Martini sta ves večer skrbela za zastonj pijačo, Sevdahbaby so s koncertom navdušili vse prisotne, še bolj pa je na afterpartyju 'raztural' DJ s svojim fantastičnim izborom glasbe, za katero smo se vsi spraševali,"kje za vraga najde te komade?!". Skratka, Epica je storila nepričakovano in me navdušila kljub neizpolnjevanju mojih pričakovanj. Če bi plačala polno ceno, bi morda bilo drugače, tako pa sem že z vso popito sponzorsko pijačo nadomestila tistih 40€ študentske kotizacije. :) 

Vse preostale nagrajence si lahko sami ogledate tukaj, jaz pa bom za konec raje z vami delila nekaj domislic, ki so mi najbolj ostale v spominu.

Deutschland findet Euch, kempertrautmann, Hamburg

Zvočni logo Hamburškega filharmoničnega orkestra, kempertrautmann, Hamburg

B'Twin: Everywhere, Fred&Farid, Pariz

LAFA: The Sex Profile, ESTER, Švedska

Micasa: Names Promotion, Spillman/Felser/Leo Burnett, Švica

Edding: Digital Highliter, kempertrautmann, Hamburg

Avtor: Maja B.

Sebastjan Jeretič – v ozadju volilnih kampanj

Na PRedigro "PR - desna ali leva roka politikov?" sem se odpravila z neopredeljenimi pričakovanji, saj o političnem PR-ju res nisem veliko vedela, hkrati pa me ta tema ni tako zelo zanimala. Ker nas je predavatelj tako navdušil, da so predavanju sledili številni Tweeti in posti na Facebooku, bom z vami delila del svojih zapiskov s predavanja, ki se nanašajo na ozadje volilnih kampanj.

Torej, Sebastjan Jeretič je lastnik agencije Nevro PR, ki se ukvarja s pripravo političnih kampanj, je avtor knjige Borut Pahor: od partnerja do alternative in avtor kampanj Boruta Pahorja iz leta 2008 in Petra Bossmana iz leta 2010. Smo na predavanju torej izvedeli, ali je PR desna ali leva roka politikov? Na podlagi vsega, kar je Jeretič povedal, PR ni le desna roka politikov, ampak osnovna celica politikovega bivanja.

Predavanje se je začelo z aktualno temo trenirkarjev, kjer je Jeretič izrazil strinjanje glede tega, da je Jankoviču na volišče uspelo pripeljati določene ljudi, ki v običajnih razmerah ne bi volili, pisma Tomaža Majerja pa ni 100% dojel kot sovražni govor in s tem na zelo provokativen način odprl predavanje.

Predavanje se je nadaljevalo s predstavitvijo tega, kar se dogaja v ozadju kampanje, vse skupaj pa je ves čas navezoval na primer Pahorja in Bossmana. Torej, 90 % uspeha kampanje je po njegovem mnenju rutina, organizacija in trdo delo. Tukaj ne gre za kreativnost, ustvarjanje neverjetnih dogodkov, bistvena je logistika kampanje in priprava. V sami kampanji namreč ni časa, da se stvari producirajo – vse mora biti pripravljeno vnaprej (80 %), ostalih 20 % časa pa razmišljaš o presežkih. Program stranke ni pomemben, pomembno je samo to, da veliko govoriš in se pojavljaš v medijih. 

V Srbiji se na kampanje začnejo pripravljati že leto dni prej, v Piranu so začeli 3 mesece pred volitvami. Vsak dan so organizirali novinarsko konferenco, na katere novinarji niso hodili. Nato so snemali videe s krajšimi izjavami, pošiljali sporočila za javnost in na ta način so se celo poletje vsak dan pojavljali v novicah. S tem, ko novinarji na tiskovno konferenco niso prišli, so dobili nadzor nad vsebino. Bolj kot vsebina in tehnična dovršenost prispevkov je pomembna pristnost, sicer ljudje ne verjamejo v kredibilnost govorca, če je ta preveč pripravljen. Vsebina dogodkov ni pomembna, pomembno je to, da ti z dogodkom dobiš materiale za spletno stran in za medije, niti udeležba na dogodku ni pomembna, to je le izgovor za oglaševanje, mediji pa novice objavljajo, ker morajo o čem pisati. 

Fokus kampanje so 3 glavne točke – politični prostor, politična stranka in kandidat. V okviru političnega prostora se moramo vprašati, ali se stvari premikajo v pravo ali v napačno smer. To vprašanje nadomesti vse raziskave, ki jih lahko naredimo; ponovitev kampanje je možna, če vsaj 50 % ljudi verjame, da se stvari premikajo v pravo smer. Vsako sekundo kampanje moramo izkoristiti za pozitivno podajanje zgodbe, za 1 glavno sporočilo, ki ga komuniciramo skozi celotno kampanjo. Fokusirati se moraš na pozitivno kampanjo v očeh javnosti, negativna kampanja pa poteka v ozadju – v gostilnah in na spletu. 

Bistvena je tudi podoba kandidata – prepoznavnost, čustveni stik in zaupanje v kompetentnost. Kot primer je navedel Bossmana; bil je prepoznaven, imel je čustveni stik z ljudmi, ljudje pa mu niso verjeli, da bo dober v politiki. Zato je bila glavna naloga kampanje, da dvignejo njegovo kompetentnost in 3 mesece so komunicirali, da ima Bossman politiko že v genih. To, da je dober človek, so vedeli že vsi – zakaj bi torej to komunicirali? Pri Danilu Türku je bila situacija ravno obratna – pred kampanjo je imel 5% prepoznavnost, zato je bil fokus na tem. Začel se je pojavljati v kuharskih oddajah (kuhal z Andrejem iz oddaje Big brother), v intervjujih z misicami ipd.

Bistvo kampanje je zadnjih 72 ur (predvolilni čas) in volilna nedelja. V nedeljo je fokus na klicanju ljudi, da pridejo na volitve – če to veš že na začetku, je torej fokus tvoje kampanje na tem, da pridobiš telefonske številke ljudi. Na volitvah v Piranu so imeli 7000 volilnih upravičencev in 2000 mobitel številk. 

Sporne informacije o kandidatu moraš v medije posredovati sam – pol leta pred volitvami, do volitev pa vsi že pozabijo, da se je o tem govorilo. Sporne teme je treba pravočasno ubiti, saj mediji do teh podatkov vedno pridejo, ne moreš jih skriti.

Mati vseh kampanj je terenska kampanja, ki je bila bistvena pri Bossmanu. Ključna je identifikacija neodločenih – na Balkanu z ljudmi komunicirajo od vrat do vrat, pri nas to ne gre. Z nevtralnim volivcem je treba stopiti v stik in dobiti njegov kontakt. Učinkovit način zbiranja kontaktov so stojnice, na katerih je prisotnost kandidata ali predstavljanje programa izguba časa. Tam morajo biti prisotni aktivisti, ki se pretvarjajo, da izvajajo anketo o volitvah. Ker ljudje radi podajajo svoje mnenje, sodelujejo, v resnici pa aktivisti želijo njihovo telefonsko številko (po 4 resnih anketnih vprašanjih postavijo vprašanje, če želijo izvedeti rezultate ankete, rezultate pa dobijo tako, da ponudijo pošiljanje rezultatov preko sms sporočila). Drugi učinkovit način poleg stojnic so čajanke, na katerih se kandidat pogovarja z neopredeljenimi volivci in z njimi vzpostavlja čustveni odnos, vzporedno aktivisti pobirajo mobitel številke. Po čajanki se udeleženci hvalijo o dogodku med svojimi prijatelji in postanejo ambasadorji kandidata. 

Srce kampanje je klicni center – na volilno nedeljo je ključno, da na volitve pridejo vsi, tudi če je lepo vreme ali če se jim ne da. Ljudi se kliče teden dni pred volitvami in se jih skuša prepričati, da bi prišli že na predčasne volitve, na volilno nedeljo pa jih kličeš z vabilom na povolilni žur, zraven pa vprašaš, če so že šli na volitve. Ljudem ponudiš prevoz, karkoli rabijo, da pridejo na volišče.

Jeretič je v zadnjem delu predavanja govoril tudi o nevroznanosti, ampak ker je to že druga tema, je tukaj samo link do www.nevromarketing.com, priporočil pa je tudi knjigo The secret in branje avtorja Georga Akoffa.

Predavanje je tako mene kot tudi ostale udeležence navdušilo, saj je predavatelj povedal precej več, kot smo pričakovali, poleg tega pa mu je uspelo, da smo ga 2 uri in 15 minut poslušali, brez da bi vmes vsaj za trenutek izgubili pozornost. 

Avtor: Urša

Kako PRidni smo bili v 2011?

Čeprav smo že pošteno zakorakali v prvi študijski teden novega leta je prav, da nekaj pozornosti namenimo  tudi preteklemu. V letu 2011 člani ŠS PRSS-ja nismo počivala. Kaj vse smo počeli?

·         11. januarja 2011 smo se z Marijano Josipovič, Uspeh d.o.o., na  PRaksi  Toliko idej, pa vedno premalo časa?  Pogovarjali o time managementu. Polni motivacije pa smo se nato odpravili tudi na PR večerjo v eno izmed odličnih mehiških restavracij.

·         1. marca smo na PRedigri zažurali z razlogom skupaj s Tanjo Kos, Si.mobil, ki nam je predstavila event management na primeru Si.mobilovega projekta Žur z razlogom. Kasneje pa smo zažurali še v pravem pomenu besede na poizpitni PRalnici.

·         15. marca je PRedigra postregla s komunikacijskim knock-outom. Z nami sta bila Dragan Perendija in Jure Doler iz agencije za komuniciranje v športu SV – RSA, ki sta nam podrobno razložila, kako upravljajo s tržno znamko Dejan Zavec.

·         23. marca smo se člani ŠS PRSS urili na PRaksi o pridobivanju sponzorskih sredstev. Z nami je bila Mihaela Hočevar, TS media.

·         Od 30. marca do 1. aprila se je kar nekaj naših članic razvajalo na zanimivih predavanjih in nepozabnih zabavah 20. SOF-a. In to po posebno ugodnih študentkih kotizacija, za katere gre zahvala pomoči ŠO FDV.

·         12. aprila smo se na PRakso odpravili na drugi konec Slovenije, natančneje v Rogaško Slatino, kjer so nam v Afroditi predstavili svoj marketinški oddelek in celotno poslovanje podjetja.

·         10. maja smo na PRedigri spoznali tri mlade kreativce - Vladimirja Mičkoviča, Luna/TBWA, Andreja Vento, Renderspace, in Karmen Žirovnik, Arih. Z nami so delili svoje izkušnje in nasvete kako priti do želene zaposlitve.

·         Pred izpitnim obdobjem pa smo svoje možgančke odpeljali še na prvi PReblisk na Balkan. Najprej smo obiskali Beograd ter agenciji McCann Erickson in New Moment, nazaj grede pa smo se ustavili še v zagrebški agenciji Bruketa & Žinić.

·         Od 12. do 14. oktobra smo se mudili na 15. SKOJ-u, kjer je nekaj naših punc sodelovalo tudi pri organizaciji.

·         18. oktobra smo organizirali kar dve Predigri. Na Študentski areni nam je o aktualnih medijskih trendih in digitalnih platformah predaval Robert Zevnik, Dnevnik, na FDV-ju pa nam je Andreja Jernejčič , Lin&Nil, svetovala na področju javnega nastopanja.

·         Organizirali smo tudi dva predstavitvena sestanka za vse, ki so razmišljali o pridružitvi k našemu društvu.

·         Tudi PRaksa v oktobru ni manjkala. Z Uršo Simonišek smo spletali vezi s pomočjo teambuildinga.

·         2. novembra smo skupaj z Mojco Ocvirk spoznavali delo PR freelancerja.

·         8. novembra je na FDV-ju potekal Zaposlitveni most. Predavanje TKOJ-evcev sta organizirale dve naši članici. Obisk je bil neverjeten.

·         10. in 11. 11. smo se mudili v Bratislavi na 2. PReblisku. Obiskali smo oglaševalsko agencijo Wiktor Leo Burnett in si ogledali »Museum of trade«.

·         22. novembra je sledil naš največji projekt - PR teater.

·         30. novembra in 1. decembra se nas je kar nekaj s pomočjo Spara mudilo na 13. SEMPLu.

·         7. decembra smo z Božidarjem Novakom, SPEM, na PRedigri govorili o medijski paniki.

·         Leto smo zaključili tako kot se spodobi -z novoletno večerjo in bowlingom.

Med vsem tem smo se redno srečevali na sestankih, družili na kavicah in nekajkrat skupaj tudi pošteno zažurali. Bilo je pestro. Obljubljamo, da bo 2012 še bolj!


Avtor: Nina F.

Korak nazaj na slovenski medijski sceni

V sredo, 4. 1. 2012, je slovensko televizijsko sceno pretresla nepričakovana novica. Švedska medijska družba se je odločila ukiniti TV3 v Sloveniji. Novica je tako gledalce, kot tudi zaposlene zadela iznenada, saj ukinitve nihče ni pričakoval.

TV3 je v Sloveniji od leta 2006 gradila družba MGT in uspelo jim je zgraditi blagovno znamko, ki ima danes 11-odstotni tržni delež gledalcev. Tu se pojavi vprašanje, čemu se potem televizija ukinja? Po besedah odgovornih, situacija na slovenskem medijskem trgu ni dopustila TV3-ju deleža oglaševalskega materiala, ki bi ji pripadal glede na gledanost. ''Oglaševalske agencije so bile pod vplivom monopolnega položaja in budžetov niso razdeljevali sorazmerno'' je povedal Gregor Memedović, zdaj že bivši generalni direktor TV3. Družba MGT ne vidi potenciala v izboljšanju stvari v prihodnjih letih, zato se je televiziji odločila naresti konec.

Kaj to pomeni za slovensko medijsko sceno? Ogromen korak nazaj. Tu sploh ni važna večna bitka med javnimi in komercialnimi televizijami in večna nesoglasja med njimi. Pomembno je, da imamo televizijo, ki prinaša novosti, svežino in svojih vsebin ne ponavlja neprestano. TV3 nam je pripeljala mnoge serije (Glee, Pisarna, Laži mi, slovensko različico Top modela, Riba na oko, Ljubezen na seniku), ki jih računajoč na kakšne druge slovenske televizije na naših programih verjetno ne bi zasledili še kakšno leto ali več. Že napovedane serije na TV3, npr. druga sezona šova Ljubezen na seniku, tako ne bodo realizirane.

Možnost, da bi TV3 obstajala nemoteno naprej, brez podpore MGT-ja, so praktično neobstoječe. Kot je povedal programski direktor TV3 Igor Gajič: ''S tem, ko TV3 zapira svoja vrata, je v slovenskem medijskem prostoru nastala nepopisna škoda. Trg je izgubil kakovostnega tekmeca in zdravo konkurenco.'' Menim, da se s citatom lahko strinja velika večina nekdanjih gledalcev TV3-ja.

Pomembno je, da televizija gledalcem prinaša sveže in nove stvari in jim tako omogoča, da ostanejo v koraku s tem, kar gleda tudi preostanek razvitega sveta. Tragično je, da smo izgubili televizijo, ki je to slovenskim gledalcem omogočala. Naša majhna država bi se morala truditi držati korak s svetom, ne pa doseči, da ukinejo vsako stvar, ki to poskuša doseči.

Avtor: Nikki T.

QR kode: trend med potrošniki ali oglaševalci?

Dandanes je vse več oglasov, izdelkov, ipd. opremljenih s QR kodami. Najdemo jih lahko na raznoraznih jumbo plakatih, embalažah, na policah, javnem prevozu, ... Ob vsem tem navalu pa si marsikdo postavi vprašanje: čemu? Koliko potrošnikov dejansko uporablja QR kode? Podatki raziskave Forrester Research kažejo nizko popularnost le-te, saj med lastniki mobilnih telefonov v Ameriki QR kodo uporablja zgolj pet odstotkov uporabnikov.

Torej, kdo jih ima raje – potrošniki ali oglaševalci? Slednji jih vsekakor radi unovčijo, kjerkoli se le da kljub temu, da ni pretiranega odziva s strani potrošnikov. Razlogi za 'slabo' odzivnost so različni - pogosto so to nezanimive vsebine, uporabnikovo nezadostno poznavanje tehnologije, itd.

Kaj pa o tem meniš ti? Uporabljaš QR kode?

Avtor: Alja S.