Oglaševalsko polje in njegovi snovalci so nenehno torpedirani s strani kritikov, ki bi, vsaj najbolj radikalni med njimi, oglaševanje kar prepovedali. Očitajo mu zavajanje ljudi, puhlice, laži in mu pripisujejo značaj zla. Tukaj je ob predpostavki racionalnosti posameznikov na mestu vprašanje, kako je oglas pravzaprav lahko zavajajoč s tem, ko nas prepričuje o superiornosti dotičnega predmeta, ko pa vendar vemo, da gre za oglas, katerega cilj je prodaja? Sama oglaševanje dojemam predvsem kot nepogrešljivo – presežna produkcija je povzročila nujnost uporabe oglaševalskih prijemov, ki pomagajo diferencirati izdelke na trgu in s tem potrošnikom sugerirajo nakupne preference, ko se znajdejo pred mnogimi policami izdelkov iste kategorije. Tako ne tarnam nad vele plakati ob vožnji po sivem asfaltu, vendar se zalotim, da nergam nad količino oglasnih spotov med ogledom filma. Ali pa predvsem včasih ob vsiljivih oglasnih sporočilih, ki izvajajo pravo »vizualno nasilje« na mojem ekranu. In tako se nekega večera pripeti blažen trenutek, ko se ob odprtju spletne strani oglasi nalagajo dovolj dolgo, da uspem ujeti ta edinstven pogled …
Avtor: Ana P.
Ni komentarjev:
Objavite komentar