6 stvari, ki sem se jih naučila z organizacijo PRebliska

 1. Nikoli ne bodo vsi zadovoljni ali študenti so lahko pravi penzionisti

To je žal nehvaležno dejstvo, ampak tako je. Ljudje smo si različni, imamo različne potrebe, predstave in želje. Zato pa obstaja ideja demokracije, »vladavine ljudstva« in prevlada večine nad manjšino.

Nekaj let nazaj sem šla po čistem naključju na dvodnevni izlet po vzhodni Italiji z avtobusom, polnim petdesetih upokojenih verskih fanatikov s povprečno starostjo 75 let. Na PReblisku me je dostikrat  spremljala asociacija na omenjene upokojenčke, ker so jim bili kdaj pa kdaj komentarji, vzdihi in pogledi kar preveč podobni. Čisto banalen primer: ko se določi postanek za 10 minut, se bo našlo nekaj ljudi, ki bo reklo, da je to pa res premalo. Ko se naslednjič določi postanek za 15 minut, se jih bo nekaj pritoževalo, da je to res preveč.

Kakorkoli, zaključek in nasvet je sledeč: čim prej se sprijazniš z dejstvom, da se mnenja razlikujejo, da se nekateri neradi prilagajajo in da nikoli, res nikoli ne bodo vsi zadovoljni in enotni, je svet lepši. Vse, kar ostane, je dobra in koristna ideja prevlade večine nad manjšino, ki nikoli ne zataji. To se je izkazalo v zadnji skupni odločitvi, o sprehodu po Zagrebu ali ne, kjer je bila večina enotna, da smo preutrujeni. Uau, kako dober občutek je občutek soglasja!

Delati v kreativnem okolju

Moja mama ima pogosto navado reči: "Pa kako lahko sploh delaš v tako razmetani sobi?! Kako se sploh lahko na karkoli osredotočiš?" in ker mi je že par let nazaj zmanjkalo pametnih izgovorov, ponavadi le skomignem z rameni in zamomljam nekaj namerno nerazumljivega. Ko bi mama bila te dni z nami na ekskurziji v Beogradu in v Zagrebu, bi bila precej potolažena, ko bi spoznala, da nisem edini otrok na tem svetu, ki si koncept urejenosti delovnega okolja predstavlja malo po svoje. Ne bom preveč dolgovezila, ker menim, da spodnje fotografije povejo dovolj. Samo en sentimentalen "ooohh, kako bi enkrat delala v takih prostorih!" mi naj še uide. 

Personaliziran fliper (Bruketa&Žinić)

Prostor za rekreacijo (Bruketa&Žinić)

Zbirka cigaret, katere namena si ne znam predstavljati (Bruketa&Žinić)

Komu danes še lahko zaupamo in kdo zaupa nam?

Že nekaj časa se mi zdi, da profesor dr. Jančič opazuje marketinško dogajanje na poseben in zanimiv način, ki nam lahko marsikdaj odpre oči. Na enem izmed predavanj smo se pogovarjali o zaupanju, ki naj bi bilo izredno pomembno pri vzpostavitvi marketinškega odnosa. Profesor je razumevanje zaupanja apliciral na največji trgovski verigi, ki sta prisotni v Sloveniji, izpostavil je namreč razliko pri Mercatorju in Intersparu. V Mercatorju si lahko vzameš voziček, sam izbereš sadje in zelenjavo in ga tudi sam stehtaš. Pri Intersparu pa so vozički zaklenjeni z verigami, tako da moramo najprej poiskati kovanec. Sadje in zelenjavo si sicer lahko izberemo sami, nam ga pa stehtajo in skorajda zapečatijo njihovi zaposleni. Gre pri tem res zgolj za poenostavitev in optimizacijo nakupnega procesa? Za takšnimi in drugačnimi "praktičnimi" rešitvami se lahko seveda skriva tudi kar precej nezaupanja. Pomislimo samo na gostinske lokale. V veliko lokalih se je pojavil trend, da plačaš takoj ko naročeno dobiš na mizo. Morda ni tako zelo pomembno, je pa vredno razmisleka, koliko nam podjetja dejansko zaupajo in kaj govorijo zgolj v oglasih.

Bomo v prihodnje sadje in zelenjavo lahko kupili samo še tako?

Avtor: Tjaša

Mladi in uspešni kreativci

Torkov večer, 10. maja 2011, so nam popestrili mladi kreativci – Vladimir Mićkovič (Luna/TBWA), Karmen Žirovnik (Arih) in Andrej Venta (Renderspace). Tokratna majska PRedigra je potekala nekoliko drugače, saj ni bilo klasičnega predavanja, temveč sproščen pogovor z gosti, katerega je suvereno vodila Pavlina Japelj, članica našega društva. Nit pogovora se je pričela s krajšo predstavitvijo gostov, nato pa stekla do njihovih največjih izzivov – za Karmen je bil le-ta volilna kampanja Jankovića, Vladimirjev prenova Orta, Andrejev pa uporabniški vmesnik, primeren za uporabo vseh generacij, saj je moral zajeti ogromno populacijo. Skupni so si v pogledu, da delo v agenciji prinese ogromno znanja, ki ga lahko pametno unovčiš. Dotaknili so se tudi zanimive teme – kreativci in ego. Če je nekje skrita trditev, da so kreativci poročeni z egoti, jo gostje po tihem priznavajo. Vladimir je dejal, da moraš ego za delo v agenciji vsekakor pustiti pred vrati, medtem ko Andrej meni, da ga moraš vpeljati v svoje delo in doseči, da se tvoje mnenje upošteva. Karmen pravi, da v »ego fightu« vsekakor zmaga najboljši.

In če se sprašujete, če ste primerni za vlogo vodje projektov ali kreativca v agenciji, naj naštejemo nekaj zaželenih, če ne zahtevanih lastnosti. Vodja projektov: ne preveč koleričen, dobro organiziran, dober pogajalec in mirovnik med obema stranema (med naročnikom in idejo agencije). Kreativec pa predvsem ne sme biti navezan na svoje ideje, ki jih ima, poleg tega pa mora seveda dobro krmariti svoj ego ali pa, kot smo že dejali, ga povsem ukrotiti.

Avtor: Ana P.

Hitri nakupi v tujini: misija nemogoče

Ta blog je delno odgovor na naš prejšnji blog, kjer Ana govori o tem, da bi pregnali oglaševanje. Seveda se strinjam glede smetenja in nadležnih letakov na vsakem koraku, ampak to za moje pojme sploh ni več oglaševanje v pravem pomenu. Nikakor pa se ne podpišem pod stavek, da bi oglaševanje pregnali. Zakaj za vraga pa potem mi študiramo?! Lahko ga samo poskušamo spremeniti na bolje oziroma poskušamo spremeniti percepcijo slovencev glede oglaševalske stroke.  Izjemno kul bi se mi zdelo, če bi avtorji filma Češke sanje (ali pa kdo drug) naredili test – teden dni brez oglaševanja. Po mojem mnenju bi bil to teden kaosa, težkih odločitev v trgovini in teden, ko bi vsi spoznali, da oglasi med filmi vseeno niso tako zanič, ker greš lahko vsaj na wc.

Ravnokar sem se vrnila s Francije, kjer smo vsaka dva ali tri dni kupovali v hipermarketih eLeclerc oziroma InterMarche. In zame novo spoznanje? Nepoznavanje blagovnih znamk onemogoča hitre in učinkovite nakupe. Pred policami stojiš kot bedak med poplavo neznanih blagovnih znamk in se sprašuješ, na podlagi česa naj bi se odločil za nakup. Seveda so potem v voziček letele sami low-budget izdelki trgovske znamke eLeclerca, Eco plus. V Sloveniji jaz zase točno vem, da bom v trgovini med jogurti izbrala Ego, med sirnimi namazi Dukatelo, med čokoladami Snickers, med vodami Odo in med piškoti Kraševo Domačico (ne, to niso naši sponzorji, ker jih nimamo). In kaj me pri vsem skupaj fascinira? To, da domov iz trgovine nikoli ne bi prišla z vozičkom, polnim izdelkov trgovskih znamk, pa čeprav z njimi morda ni nič narobe. Doma si za določen izdelek pripravljen plačati več, ker je pričakovana in preizkušena kakovost višja. Zakaj si pripravljen plačati več? Ker je podjetje zgradilo močno blagovno znamko, uspešno komunicira, k temu pa seveda pripomore tudi oglaševanje kot del tržnokomunikacijskih aktivnosti. Torej? Blagovne znamke imamo radi, zato imamo radi tudi oglaševanje, eno brez drugega pa po mojem mnenju ne gre.

Avtor: Urša