31. januar 2013
14. januar 2013
NUJNO: Rabimo novo ime za »festival«
Čeprav zadnje čase svoja ušesa večinoma mučim s techno
glasbo in hodim po »partyjih«, je nekje globoko v mojem srcu še skrit delček
»rockerja«. Kot »rocker« in »metalec« sem hodil po festivalih po Sloveniji in
Evropi, kjer se je zbirala masa ljudi z enim samim ciljem: zabavati se do
onemoglosti. Verjetno vsi poznate festival vseh festivalov, Woodstock,
slovenski Rock Otočec, puščavski Burning man, tolminski Metalcamp, celo
Oktoberfest in karneval v Riu. Za mlajše bralce in bralke bo verjetno bolj poznan
Tomorrowland, pa še in še jih je. V moji glavi torej obstaja neka ideja o
večdnevnem glasbenem razvratu, ki že samo ob tihi omembi prebudi evforična
čustva, pripadnost razposajeni množici in najboljšo predstavljivo možnost
zabave, druženja in popolnega uživanja. »Glasba
sploh ni glavna, bolj je pomembno vzdušje festivala!« To je festival.
Potem pa se pred mojimi očmi pojavi oglaševalski festival,
novinarski festival, medijski festival, festival Ljubljana, festival Velenje,
festival Krka, festival Stična … PAVZA, STOP! Ne, ne morete mi kar tako uničiti
nekaj tako ne-svetega kot je festival … ne dovolim! Močno upam, ječim(!), da je
vsaj še nekdo med vami, ki se mu zdi uporaba besede »festival« za ta namen
skrajno zgrešena in neustrezna. Seveda ne morem nič zameriti organizatorjem
Pikinega festivala pa »festivala za tretje življenjsko obdobje« in vsem ostalim
kvazi festivalom, saj so vendarle to povečini delavci občinske uprave, ki niso
ravno kreativni (ali kakršnikoli drugi) presežek sodobnega časa. Ampak, za
božjo voljo, kreativci, oglaševalci, novinarji: najdite kakšno boljše ime za
vaš eno- ali večdnevni projekt druženja, izobraževanja in podelitve nagrad.
Resnično vas prosim. Če ne zavoljo mene, zavoljo spomina na legende in
počastitve zgodovinskih festivalov, brez katerih ne bi bilo sveta kot ga
poznamo danes.
Jaz, Boris Henezi osebno, vam bom neizmerno hvaležen do
konca življenja, če najdete in začnete uporabljati kakšno drugo, bolj primerno
besedo.
Avtor: Boris Henezi
6. januar 2013
Najraje te gledam v živo
Poplava informacij, virtualni svet in vse kar ni
oprijemljivo, pa je, vladajo našemu načinu življenja. Televizije ne gledam, pa
ne zato, ker v resnici nimam časa, ampak zato, ker me predvajana vsebina vedno
znova spravi iz tira. Dolgčas. Same banalnosti. Moj čas je preveč dragocen, da
bi ga »zabila« pred televizijo.
Kljub temu pa (kot po mojem večina ljudi) tudi sama rabim
čas za uživanje in sproščanje ob opazovanju in spoznavanju osebnostnih
»karakterjev« in predvsem njihovih pomanjkljivosti (ki so v resnici odraz nas
samih), ki nam dajo občutek, da smo sami boljši in se tako počutimo boljše.
Spoznavanje različnih karakterjev |
Bolj kot televizija in njena prazna vsebina, ki skuša
prikazati različne človeške karakterje, me navdušuje gledališče. Opazovanje
dogajanja na odru, premikanja igrlacev po prostoru in spremljanje intonacije
njihovih glasov pove veliko več kot golo besedilo, ki ga izgovarjajo. Gledanje
v živo prinese veliko več kot gledanje posnetkov. V živo gledaš poleg predstave
tudi okolico; ljudi, ki sedijo poleg tebe in pred tabo. Nevede opazuješ kaj
počnejo in skušaš dekodirati zakaj to počnejo. Enako velja za igralce na odru;
brez hujšega napora presojaš ali so vlogo odigrali dobro ali se v njo niso
vživeli, hkrati pa razmišljaš o tem, kaj ti s svojim igranjem sporočajo. Ni se
mi še zgodilo, da bi pogledala gledališko predstavo, ki v sebi – za razliko od
večine filmov – ne bi nosila nekega sporočila (ponavadi je seveda
družbeno-politično obarvano, kar je dokaj logično glede na svetovno-politične
razmere, ki ostajajo skozi stoletja bolj ali manj enake). Pa naj gre za
komedijo, dramo ali tragedijo.
Politično obarvane predstave (Šentjakobsko gledališče_Ugrabitev) |
Poleg zabave, zanimivih na novo odprtih (starih) vprašanj in
kulturnega izobraževanja gledališče ponuja pristen stik z igralci, ki se
znajdejo v situacijah, ko morajo iz takšnih in drugačnih razlogov
improvizirati, s čimer popestrijo samo predstavo in me vedno znova navdihnejo z
mislijo kolegice (diplomantke odnosov z javnostmi), ki pravi, da mora biti dober
PR-ovec vešč igre, saj v vsakodnevnih situacijah igra mnoge vloge, ko
komunicira z različnimi javnostmi, ki rabijo edinstven nagovor in pristop.
Le-tega pa je veliko lažje razviti s pomočjo opazovanja, domišljije,
improvizacije, poznavanja karakterjev in s tem igre.
PR = tudi igra |
Avtor: Maja Pirnovar
Naročite se na:
Objave (Atom)