Poplava informacij, virtualni svet in vse kar ni
oprijemljivo, pa je, vladajo našemu načinu življenja. Televizije ne gledam, pa
ne zato, ker v resnici nimam časa, ampak zato, ker me predvajana vsebina vedno
znova spravi iz tira. Dolgčas. Same banalnosti. Moj čas je preveč dragocen, da
bi ga »zabila« pred televizijo.
Kljub temu pa (kot po mojem večina ljudi) tudi sama rabim
čas za uživanje in sproščanje ob opazovanju in spoznavanju osebnostnih
»karakterjev« in predvsem njihovih pomanjkljivosti (ki so v resnici odraz nas
samih), ki nam dajo občutek, da smo sami boljši in se tako počutimo boljše.
 |
| Spoznavanje različnih karakterjev |
Bolj kot televizija in njena prazna vsebina, ki skuša
prikazati različne človeške karakterje, me navdušuje gledališče. Opazovanje
dogajanja na odru, premikanja igrlacev po prostoru in spremljanje intonacije
njihovih glasov pove veliko več kot golo besedilo, ki ga izgovarjajo. Gledanje
v živo prinese veliko več kot gledanje posnetkov. V živo gledaš poleg predstave
tudi okolico; ljudi, ki sedijo poleg tebe in pred tabo. Nevede opazuješ kaj
počnejo in skušaš dekodirati zakaj to počnejo. Enako velja za igralce na odru;
brez hujšega napora presojaš ali so vlogo odigrali dobro ali se v njo niso
vživeli, hkrati pa razmišljaš o tem, kaj ti s svojim igranjem sporočajo. Ni se
mi še zgodilo, da bi pogledala gledališko predstavo, ki v sebi – za razliko od
večine filmov – ne bi nosila nekega sporočila (ponavadi je seveda
družbeno-politično obarvano, kar je dokaj logično glede na svetovno-politične
razmere, ki ostajajo skozi stoletja bolj ali manj enake). Pa naj gre za
komedijo, dramo ali tragedijo.
 |
| Politično obarvane predstave (Šentjakobsko gledališče_Ugrabitev) |
Poleg zabave, zanimivih na novo odprtih (starih) vprašanj in
kulturnega izobraževanja gledališče ponuja pristen stik z igralci, ki se
znajdejo v situacijah, ko morajo iz takšnih in drugačnih razlogov
improvizirati, s čimer popestrijo samo predstavo in me vedno znova navdihnejo z
mislijo kolegice (diplomantke odnosov z javnostmi), ki pravi, da mora biti dober
PR-ovec vešč igre, saj v vsakodnevnih situacijah igra mnoge vloge, ko
komunicira z različnimi javnostmi, ki rabijo edinstven nagovor in pristop.
Le-tega pa je veliko lažje razviti s pomočjo opazovanja, domišljije,
improvizacije, poznavanja karakterjev in s tem igre.
 |
| PR = tudi igra |
Avtor: Maja Pirnovar
Ni komentarjev:
Objavite komentar