Na PRedigro "PR - desna ali leva roka politikov?" sem se odpravila z neopredeljenimi pričakovanji, saj o političnem PR-ju res nisem veliko vedela, hkrati pa me ta tema ni tako zelo zanimala. Ker nas je predavatelj tako navdušil, da so predavanju sledili številni Tweeti in posti na Facebooku, bom z vami delila del svojih zapiskov s predavanja, ki se nanašajo na ozadje volilnih kampanj.
Torej, Sebastjan Jeretič je lastnik agencije Nevro PR, ki se ukvarja s pripravo političnih kampanj, je avtor knjige Borut Pahor: od partnerja do alternative in avtor kampanj Boruta Pahorja iz leta 2008 in Petra Bossmana iz leta 2010. Smo na predavanju torej izvedeli, ali je PR desna ali leva roka politikov? Na podlagi vsega, kar je Jeretič povedal, PR ni le desna roka politikov, ampak osnovna celica politikovega bivanja.
Predavanje se je začelo z aktualno temo trenirkarjev, kjer je Jeretič izrazil strinjanje glede tega, da je Jankoviču na volišče uspelo pripeljati določene ljudi, ki v običajnih razmerah ne bi volili, pisma Tomaža Majerja pa ni 100% dojel kot sovražni govor in s tem na zelo provokativen način odprl predavanje.
Predavanje se je nadaljevalo s predstavitvijo tega, kar se dogaja v ozadju kampanje, vse skupaj pa je ves čas navezoval na primer Pahorja in Bossmana. Torej, 90 % uspeha kampanje je po njegovem mnenju rutina, organizacija in trdo delo. Tukaj ne gre za kreativnost, ustvarjanje neverjetnih dogodkov, bistvena je logistika kampanje in priprava. V sami kampanji namreč ni časa, da se stvari producirajo – vse mora biti pripravljeno vnaprej (80 %), ostalih 20 % časa pa razmišljaš o presežkih. Program stranke ni pomemben, pomembno je samo to, da veliko govoriš in se pojavljaš v medijih.
V Srbiji se na kampanje začnejo pripravljati že leto dni prej, v Piranu so začeli 3 mesece pred volitvami. Vsak dan so organizirali novinarsko konferenco, na katere novinarji niso hodili. Nato so snemali videe s krajšimi izjavami, pošiljali sporočila za javnost in na ta način so se celo poletje vsak dan pojavljali v novicah. S tem, ko novinarji na tiskovno konferenco niso prišli, so dobili nadzor nad vsebino. Bolj kot vsebina in tehnična dovršenost prispevkov je pomembna pristnost, sicer ljudje ne verjamejo v kredibilnost govorca, če je ta preveč pripravljen. Vsebina dogodkov ni pomembna, pomembno je to, da ti z dogodkom dobiš materiale za spletno stran in za medije, niti udeležba na dogodku ni pomembna, to je le izgovor za oglaševanje, mediji pa novice objavljajo, ker morajo o čem pisati.
Fokus kampanje so 3 glavne točke – politični prostor, politična stranka in kandidat. V okviru političnega prostora se moramo vprašati, ali se stvari premikajo v pravo ali v napačno smer. To vprašanje nadomesti vse raziskave, ki jih lahko naredimo; ponovitev kampanje je možna, če vsaj 50 % ljudi verjame, da se stvari premikajo v pravo smer. Vsako sekundo kampanje moramo izkoristiti za pozitivno podajanje zgodbe, za 1 glavno sporočilo, ki ga komuniciramo skozi celotno kampanjo. Fokusirati se moraš na pozitivno kampanjo v očeh javnosti, negativna kampanja pa poteka v ozadju – v gostilnah in na spletu.
Bistvena je tudi podoba kandidata – prepoznavnost, čustveni stik in zaupanje v kompetentnost. Kot primer je navedel Bossmana; bil je prepoznaven, imel je čustveni stik z ljudmi, ljudje pa mu niso verjeli, da bo dober v politiki. Zato je bila glavna naloga kampanje, da dvignejo njegovo kompetentnost in 3 mesece so komunicirali, da ima Bossman politiko že v genih. To, da je dober človek, so vedeli že vsi – zakaj bi torej to komunicirali? Pri Danilu Türku je bila situacija ravno obratna – pred kampanjo je imel 5% prepoznavnost, zato je bil fokus na tem. Začel se je pojavljati v kuharskih oddajah (kuhal z Andrejem iz oddaje Big brother), v intervjujih z misicami ipd.
Bistvo kampanje je zadnjih 72 ur (predvolilni čas) in volilna nedelja. V nedeljo je fokus na klicanju ljudi, da pridejo na volitve – če to veš že na začetku, je torej fokus tvoje kampanje na tem, da pridobiš telefonske številke ljudi. Na volitvah v Piranu so imeli 7000 volilnih upravičencev in 2000 mobitel številk.
Sporne informacije o kandidatu moraš v medije posredovati sam – pol leta pred volitvami, do volitev pa vsi že pozabijo, da se je o tem govorilo. Sporne teme je treba pravočasno ubiti, saj mediji do teh podatkov vedno pridejo, ne moreš jih skriti.
Mati vseh kampanj je terenska kampanja, ki je bila bistvena pri Bossmanu. Ključna je identifikacija neodločenih – na Balkanu z ljudmi komunicirajo od vrat do vrat, pri nas to ne gre. Z nevtralnim volivcem je treba stopiti v stik in dobiti njegov kontakt. Učinkovit način zbiranja kontaktov so stojnice, na katerih je prisotnost kandidata ali predstavljanje programa izguba časa. Tam morajo biti prisotni aktivisti, ki se pretvarjajo, da izvajajo anketo o volitvah. Ker ljudje radi podajajo svoje mnenje, sodelujejo, v resnici pa aktivisti želijo njihovo telefonsko številko (po 4 resnih anketnih vprašanjih postavijo vprašanje, če želijo izvedeti rezultate ankete, rezultate pa dobijo tako, da ponudijo pošiljanje rezultatov preko sms sporočila). Drugi učinkovit način poleg stojnic so čajanke, na katerih se kandidat pogovarja z neopredeljenimi volivci in z njimi vzpostavlja čustveni odnos, vzporedno aktivisti pobirajo mobitel številke. Po čajanki se udeleženci hvalijo o dogodku med svojimi prijatelji in postanejo ambasadorji kandidata.
Srce kampanje je klicni center – na volilno nedeljo je ključno, da na volitve pridejo vsi, tudi če je lepo vreme ali če se jim ne da. Ljudi se kliče teden dni pred volitvami in se jih skuša prepričati, da bi prišli že na predčasne volitve, na volilno nedeljo pa jih kličeš z vabilom na povolilni žur, zraven pa vprašaš, če so že šli na volitve. Ljudem ponudiš prevoz, karkoli rabijo, da pridejo na volišče.
Jeretič je v zadnjem delu predavanja govoril tudi o nevroznanosti, ampak ker je to že druga tema, je tukaj samo link do www.nevromarketing.com, priporočil pa je tudi knjigo The secret in branje avtorja Georga Akoffa.
Predavanje je tako mene kot tudi ostale udeležence navdušilo, saj je predavatelj povedal precej več, kot smo pričakovali, poleg tega pa mu je uspelo, da smo ga 2 uri in 15 minut poslušali, brez da bi vmes vsaj za trenutek izgubili pozornost.
Avtor: Urša
A ni George Lakoff ;)
OdgovoriIzbriši