V soboto, 18. marca, sem nekaj naredila prvič v življenju, a definitivno ne zadnjič: udeležila sem se TEDx dogodka, ki se je tokrat odvijal na Bledu.
Kot novinka na omenjem dogodku nisem ravno vedela, kaj pričakovati in kakšen vtis bo name dogodek naredil. Še dobro, saj nobeno morebitno pričakovanje ne bi doseglo moje navdušenosti po njegovi izvedbi.
Kaj je bilo tako posebnega? Najbolj izrabljen, vendar hkrati resničen odgovor je, da si preprosto moral biti tam. Dvomim, da bi ob gledanju istih govorov preko Youtuba dobivala »kurjo polt«, ki me je na trenutke spremljala med včerajšnjim poslušanjem govorcev. Ne pravim, da bi imeli preko interneta govori kakšno manjšo vsebinsko vrednost, le da kljub super tehničnem in vedno manj osebnem svetu, v katerem živimo, fizična prisotnost še vedno nekaj šteje. Ko vidiš posameznika, ki dejansko stoji pred tabo in navdušeno pripoveduje o izkušnjah in težavah, s katerimi se je soočal na drugem koncu sveta, bolj kot kadarkoli v sedanjem ultra virtualnem svetu začutiš, kako smo dejansko povezani.
Ko je prvi govorec, Nathaniel Spohn iz Kanade, govoril o svoji viziji »Reinventing education with games«, si takoj postal pozoren in vedel, da se obeta super dogodek. Njegova ideja je preko iger iz otrok napraviti bodoče voditelje, ki bodo sposobni poiskati inovativne rešitve. Idejo želi razširiti med čim več šol, da bi z njo v stik prišlo čim več otrok. Namreč zaveda se, da bo za rešitev tega sveta potreben cel svet.
Tudi v Singapurju, od koder je drugi govorec Ibnur Rashad, se soočajo z okoljskimi problemi. Ni več zelenih površin, ljudje skoraj ne znajo več pridelovati hrane in s tem počasi uničujejo sami sebe. Tako je ustanovil Sustainable living lab (SL2), katerega moto je »Changing the way we innovate: From the ground up«. Kljub karieri, ki bi jo lahko imel v podjetju Google po svojem študiju na Stanfordu, se je odločil vrniti v domovino, ki ji s svojim današnjim okoljevarstvenim delom pomaga in jo po malem izboljšuje.
Gostili so tudi dva slovenska govorca: Sandija Češka iz Studia Moderna in Boštjana Usenika, managerja skupine Perpetuum Jazzile. Nastopa sta bila solidna, zgodbi prav tako vredni poslušanja, vendar mene osebno v primerjavi z zgodbami ostalih govorcev njuni nista pustili ravno odprtih ust.
Govornica Hayley Lapalme je Kanadčanka, ki deluje v organizaciji My sustainable Canada. Razjasnila nam je njihovo trenutno borbo, da bi v bolnišnice spravili »pravo hrano« – zelenjavo in sadje ter vso ostalo hrano, ki dejansko še zraste iz tal in jo ljudje obdelujejo z ljubeznijo, ne nekaj, kar je umetnega okusa in izvora. Govorila je o temi, o kakršni pred njenim nastopom gotovo nisem razmišljala. Sedaj pa dejansko vidim veliko smisla v njenih besedah in ni mi jasno, kako ni bil še nihče pred njo pozoren na v bistvu tako očitno težavo.
Iz Nemčije je prišel Paul Ovtschinnikow, ki je bil sicer rojen v Uzbekistanu, rusko-nemškim staršem. Njegova kulturna raznolikost bi mu v življenju morala služiti, a je prav nasprotno zaradi nje vse življenje čutil manjvrednost in nezmožnost izbrisanja predsodkov. Ganil nas je z zgodbo, kako je šolski sistem v Nemčiji sortiran po predalčkih in je bolj važno, kdo si kot pa od kod prihajaš.
Dekleta iz ŠS PRSS in organizator TEDxBled, Dan Croitoru
Johanny Arilexis Perez iz Dominikanske republike je predstavila svoj projekt Solutions for my planet – zgodbo o lastni motivaciji za očiščenje domačega okoliša, ki se je spremenila v večji projekt. Potekal je na več šolah in pritegnil pozornost mnogih otrok, da se sedaj zavedajo okoljskih problemov. Johanny je govornica, ki nas je opomnila, kako lahko ima majhna ideja zares velik vpliv.
Sachi Bansal iz Indije nas je navdušila z zgodbo o dečku, ki jo je navdihnil, da je ustanovila Swapan project. Dečkovi starši si namreč niso mogli privoščiti njegovega šolanja. Hkrati se Sachi zaveda, da je eden izmed treh ljudi v Indiji nepismen in to je posledica dejstva, da je v Indiji šolanje pravzaprav privilegij.
Vadim Toader iz Romunije je razložil o begu možganov, ki se dogaja v njegovi državi. Stanje je namreč celo tako neprijetno, da vsi, ki so dovolj sposobni, državo zapustijo in gredo raje delati ter živeti drugam. To je na dolgi rok seveda izjemna škoda za Romune, zato Vadim poskuša z organizacijo GRASP narediti Romunijo kraj, kjer bi elita romunske inteligence želela ostati in delati dobro svoji državi.
Zadnji govorec, Maris Slezins iz Latvije, je predstavil koncept street workouta. Sam je namreč odraščal v nevarni soseki v Rigi in zato iz prve roke ve, kako lahko je tam zapasti v slabo družbo in izgubiti vizijo, kaj želiš početi. Takšna oblika rekreacije je prav tisto, kar takšna mladina potrebuje, da jih drži na pravi poti in primerno sprosti svojo negativno energijo. Poskrbel je, da se danes na ta način rekreirajo tudi zaporniki v raznih latvijskih zaporih.
Vsak izmed govorcev vidi raznovrstne probleme, bodisi v njegovi državi bodisi globalno, na svoj način. Seveda zaradi osebnih izkušenj vsakemu več pomenijo različne zadeve in si zato zanje bolj prizadeva. Čeprav je »pocukrano«, pa vseeno moram deliti to misel, ki se me je držala po včerajšnjem TEDx-u: kljub različnim področjem in pristopom si na koncu vsi prizadevajo le za boljši jutri nas vseh. Veličastno poslanstvo, ki ti da misliti, da vsi lahko delamo pozitivne spremembe; vse kar rabiš, je dobra ideja. Se že veselim TEDx dogodka v Ljubljani in na FDV-ju, pa da vidimo, če bosta presegla včerajšnjega na Bledu! ;)
Avtor: Nikki
Ni komentarjev:
Objavite komentar