Prižgem televizijo: *klik*. Prižge se oddaja, kjer starejša gospa, očitno ljubiteljica čistoče, hodi po domovih drugih ljudi in jim svetuje, kako naj očistijo svoj dom. Zraven seveda kar mimogrede uredi še kakšno težavo v njihovem življenju, ki je še tako usposobljen psiholog ne bi mogel odpraviti z več leti terapij. *klik* Prestavim na drug program, kjer sem nekdaj lahko gledala glasbene videospote, sedaj gledam skupino ljudi v poznih dvajsetih in zgodnjih tridesetih letih, ki živijo v skupni hiši ob obali. Tovrstne oddaje mi sporočajo le, da je smisel življenja vreči ves moj potencial stran ter se posvetiti le žuranju in telesnim užitkom s tujci in nasploh početi stvari, s katerimi človek izgubi vso dostojanstvo. *klik* Prestavim kanal, prikaže se program, kjer skupina voditeljev pomaga revnim družinam obnoviti/postaviti novo hišo, v času gradnje pošlje družino na neverjetne počitnice in ko se vrnejo v svoj nov dom, so vsi presrečni. V času snemanja pa še postanejo najboljši prijatelji z voditelji, s katerimi si zaupajo (posledično še celemu svetu) vse najbolj osebne skrivnosti. *klik* Na naslednjem programu že tako priviligirana družina: diktatorska mati, na stran potisnjen mož in nenadarjene hčere služijo še več denarja, saj so postali izjemno prepoznavni potem, ko je ena izmed hčera posnela film za odrasle s svojim takratnim fantom. Ljudem sedaj strežejo s svojimi najintimnejšimi skrivnostmi, zrežiranimi prepirčki, pogovorčki in osladnim hvaljenjem drug drugega med snemanjem njihovega ''vsakdanjega življenja''.*klik* Sedaj gledam kopico popolnoma običajnih ljudi, katerih očitno največja želja je dobiti posestvo na deželi – samotno kmetijo. Za to so se pripravljeni ponižati v najrazličnejših igrah in se na pamet naučiti spletke, ki jih za njih spiše režija programa.*klik* Nima smisla. Ugasnem televizijo.
V svetu, kjer je že tako polno predsodkov in norm, jih resničnostne oddaje le še dodajajo. Prikazujejo nam vzorce, po katerih bi morali živeti ter nas prepričujejo, da je kakršnokoli odstopanje čudaško in mora biti zatrto. Povzročajo, da se nam prikazano na televiziji počasi zazdi edini način življenja, ki ga je vredno živeti. Kdo pa si ne bi želel te televizijske resničnosti; zaljubiš se lahko v eni epizodi, poročiš v treh, če imaš probleme, magično pride oseba iz televizijske hiše na dom ter ti pomaga in svetuje. Težav ni treba reševati, lahko se le pogovarjaš o njih v stilu Sedmih nebes na domačem kavču ali v studiu zelo sposobnega psihologa, ki je čisto slučajno ob tem še voditelj oddaje.
Programi so včasih dopuščali, da si bil sam sodnik o realnosti predvajanega. Definitivno med gledanjem nisi imel občutka, da ti večina predvajanega ukazuje, kako, s kom, zakaj in kje bi moral živeti svoje življenje. Sedaj med gledanjem le prejemamo sporočila, da je edino prav le, kar počnejo vsi ti 'popolnoma običajni ljudje' na televiziji. Vedno sem rada gledala televizijo, saj mi je kot nekakšen oddih od svojega življenja, da sem se potopila v ta barvit domišljijski digitalni svet. Nikoli se nisem zalotila, da bi si želela te 'virtualne Biblije', po kateri bi morala živeti, ki mi jo sedaj ponujajo na vseh programih. Prav tako se mi zdi potratno zapravljati življenja gledalcev, da gledajo življenja ljudi, ki jih sploh ne poznajo in se od njih učijo le, kako svoja življenja še poslabšati. Ni potrebe po tem, da vsem prepovem gledanje tovrstnih program, dandanes s tem skoraj že televizije nasploh. Vzemite to le kot prijateljski nasvet; filozofi bi me podprli v tem, da ne vemo, kaj dejansko je resnično. Vendar vemo, kaj pa zagotovo ni: resničnostna televizija.
Avtor: Nikki
Ni komentarjev:
Objavite komentar