Svoboden kot P(R)tiček

Večkrat sem se že zalotila pri razmišljanju o tistih večnih dilemah kot na primer: "Kaj se zgodi, če neustavljiv predmet trči v nepremičen predmet?" ali pa "Kaj je bilo prej – kokoš ali jajce?" in vedno našla neke svoje razlage in končne ugotovitve. Takih vprašanj ne morem kar tako pustiti neodgovorjenih, predvsem zato, ker verjamem, da so najzahtevnejše stvari vedno v osnovi najlažje. 

V četrtek, 17. maja, smo se z društvom ŠS PRSS predstavljali na Mladinski tržnici, kjer se je naša stojnica ponašala z nazivom Ptičje gnezdo. Tekom dneva sem ugotovila res pomembno stvar – komuniciranje je najučinkovitejše v skupinah, ki imajo enak cilj in ob tej misli sem bila še bolj vesela, da stojim na stojnici s tistimi osebami, ki letijo v enakih jatah kot letim sama.

Kaj sploh pomeni svoboda v komuniciranju? Ali to pomeni, da lahko, da rastemo, delamo, kar hočemo, brez omejitev, ali da lahko delamo stvari za svojo rast tako, da rastemo vzporedno z drugimi? Tukaj mislim, da so nam ptice lahko lep vzor – potrebno je najti svojo pot; ne na previsoki višini in ne preveč pri tleh, temveč dovolj visoko, da smo za morebiten padec odgovorni sami.

In ko se sprehajaš po celi tržnici in mečeš poglede na vse stojnice, ki vsaka zase izstopa, se zaveš ... Ljudi, ki so se ustavljali na stojnicah, je pritegnila nema komunikacija samih stojnic. "Si to, kar delaš." in to se je kazalo razstavljeno na pultih ali v samem ozračju, ki se je širil okrog organizacije. :) Zame osebno je to ena najbolj intimnih in učinkovitih promocij društev in ostalih. Vedno k tebi pristopijo le tisti, ki te želijo spoznati, na tebi pa je ali boš to izkoristil in zažarel.

Ponovno pa se vračam k prvim dilemam. Na ŠS PRSS-jevski stojnici smo za vse mimoidoče pripravili nagradno igro, ki je zahtevala odgovor z utemeljitvijo na zanimivo vprašanje, tisto dilemo: Kaj je bilo prej – kokoš ali jajce? Pri prebiranju odgovorov sem ugotovila, da so najkreativnejši ravno tisti, ki si dovolijo razmišljati izven okvirjev oziroma tisti, ki mislim dovolijo svobodo razvijanja. Od vseh utemeljitev pa lahko rečem, da je najbolj izstopala prav ena, ki je nastala pod roko mlade punčke, in sicer: »Jajce. Ker sta se dve drugi ptici zaljubili.« Nobena biologija in znanost ni bila potrebna, da je Teja upravičila svoj edinstven odgovor.

Za konec pa bi z vami delila še eno modrost. »Skrivnost sreče je svoboda, skrivnost svobode pa pogum.« [Zgodovinarji v antični Grčiji]

Avtor: Karin

Zakaj me TEDx inspirira?

Še pred štirimi meseci nisem imela pojma, kaj je TED. Potem mi je nekdo povedal, da so to govori, v katerih posamezniki širijo svoje ideje. In moja reakcija? Fuj, govori, kr'neki, govor je bil asociacija na župana, poslanca. In potem sem iz čistega dolgčasa obiskala www.ted.com in WAU. To niso bili govori, kot sem jih poznala. TED govorci so izjemni posamezniki, vsak s svojo zgodbo in (meni osebno zelo pomembno) dobrimi retoričnimi sposobnostmi. Njihovi govori ti dajo misliti, te hočejo izstreliti iz stola in te aktivirajo.

In zakaj me TEDx inspirira? Ker so govorci dokaz, da svet ni tako slab kot si mislimo. Ker nesebično združi ljudi z različnih področij. Ker so mi nekateri izmed govorov dali misliti in me navdušili za stvari, ki jih prej nisem poznala. Ker so TEDx dogodki odlični in mnogi tudi brezplačni. In nazadnje, ker so govori ravno prav dolgi in čisto nič poslanski.

(Če še niste bili na TEDx dogodku, vam obisk toplo priporočam – v Sloveniji jih bo letos kar nekaj!)

Avtor: Patricija

Gverilski »napadi« v promociji

V zadnjem času sem bila priča kar nekaj gverilskim akcijam po Ljubljani in okolici. Seveda najprej nisem vedela za kaj točno gre in je zato name moja prva doživeta »gverila« pustila toliko večji vtis. Sedaj čedalje bolj opažam, da tovrsten način promocije postaja vse bolj priljubljen in  popularen ter tudi prakticiran v praksi. Mogoče sem pa samo jaz ta, ki se je s takšnim načinom promocije iz oči v oči srečala šele pred kratkim, mogoče pa se boste nekateri z njo šele srečali. Morebiti pa ste se z njo srečali ravno na FDV-ju, kjer smo dve izvedli tudi člani društva ŠS PRSS. Naši gverili sta bili super, nad odzivi in reakcijami sem bila navdušena, saj so presegli moja pričakovanja.

Posnetek ene od gverilske akcije društva ŠS PRSS najdete na tem linku, drugega si lahko ogledate v sliki.

Ko sem tako brskala oz. bila bolj pozorna na podobne akcije, sem na YouTube opazila tudi video, ki prikazuje gverilo, izvedeno v Belgiji. Kot nadvse zanimivo pa sem zasledila tudi to, kjer so promovirali nov parfum Christine Aguilere, link tukaj. :) Ta gverila mi je dejansko tako zlezla pod kožo, da si želim enkrat tudi sama biti del ekipe, ki bi ustvarila tako nenavaden pristop promoviranja, ki bi res presenetil in šokiral ljudi. Po nekaj klikih na YouTubu sem našla tudi video, ki prikazuje gverilo, izvedeno v Ljubljani leta 2010 in gverilo iz leta 2011.

Takšne stvari se mi zdijo zadnje čase še posebej zanimive, saj menim, da »stari«, bolj običajni načini promocije nekako sploh ne zaležejo več. Kot da bi ljudje postali imuni nanje – na vse plakate, radijske, TV, časopisne oglase in podobno. Dandanes želimo nekaj več – želimo biti pretreseni, v dobrem smislu seveda, šokirani; želimo, da nas nekaj ali nekdo zares pritegne.

In gverilski napadi nam to omogočajo. Zato so tako priljubljeni in zato se jih v promociji vedno bolj poslužujemo.

Meni je koncept takšne promocije všeč, pa vam? :)

Avtor: Nina D.

V znamenju katerega #hashtaga je bil vaš vikend?

O Instagramu, mobilni aplikaciji za hitro in preprosto deljenje fotografij na družbena omrežja, je v zadnjem tednu precej govora. Ne zato, ker je super aplikacija, ki mnogim ljubiteljem (ali boje rečeno odvisnikom) družbenih omrežij omogoča, da v vsakem trenutku zlahka delijo fotografije zanimivosti s svojimi prijatelji, ampak predvsem zato, ker ga je 9. aprila kupil Facebook. Za koliko? Nič več in nič manj kot 1 milijardo dolarjev. Osebno se mi zdi zelo zanimivo, da doseže ena preprosta mobilna aplikacija tako visoko prodajno vrednost, a še bolj zanimiv se mi zdi eden izmed njihovih pristopov k grajenju skupnosti t.i. oboževalcev aplikacije.

Opazili ste že lahko, da mi je aplikacija všeč. Iz tega razloga sem se tudi odločila, da jo poiščem na Twitterju in ji iz gole radovednosti začnem slediti. No, to se je izkazalo za prav dobro odločitev, saj sem odkrila preprosto orodje za animacijo in grajenje pripadnosti njihovih sledilcev, hkrati pa je uporabno tudi za povečevanje njihove prepoznavnosti (če je po tej razvpiti prodaji sploh potrebno). In katero je to orodje? Preprost poziv, da sledilci posnamejo fotografijo na določeno temo oziroma hashtag in jo delijo z drugimi ter seveda Instagramom, ki fotografije tudi objavi na svojem blogu. Mogoče t.i. Weekend Hashtag Project ni blazno inovativen, je pa simpatičen, zato si zasluži blog.

In še nekaj primerov? Med temami oz. hashtagi so bili do sedaj na primer:

#vacantplaces 

#twoofakind 

#awninspiring 

#rustingaway

Uživajte v fotografijah, čudovitem svetu digitalnih aplikacij in bodite v cvetju.

Avtor: Teja

O zajcih in jajcih :) … v oglasih.

Velika noč, najpomembnejši krščanski praznik, je za nami. Verniki so počastili Jezusovo vstajenje, se postili in pojedli blagoslovljen nedeljski zajtrk. Drugače verujoči ali neverujoči pa smo si privoščili bolj ali manj ležeren, dela (študijskih obveznosti) prost dan.  Priznam, da do včeraj nisem vedela zakaj šunka, jajca, hren in potica? Zakaj zajčki in zakaj barvanje pirhov? Zdaj vem – recimo. Kakorkoli, da ne zaidem s poti, tega ne pišem, da bi razpredala o pomenu velike noči, ampak me je zanimalo, kako spretno te praznike izkoriščajo oglaševalci.

Dejstvo je, da oglaševanje išče motive povsod – v vsakdanjem življenju, naravi, tehnologiji, živalskem svetu, umetnosti in seveda tudi v praznikih. Med slednjimi se seveda oglaševalci še vedno najbolj opirajo na božične praznike. O tem morda nekaj več decembra, ko bo zadeva bolj aktualna.

Tokrat torej nekaj oglasov, ki v svojo vsebino vpletajo šunko, jajca, velikonočnega zajčka in vse kar spada zraven. J

Finally a Sunday off – Oglas, ki ga je izdelala TBWA Varšava. Malo črnega humorja včasih ne škodi.

Get away this Easter.

Enjoy The Axe Effect This Easter. Pustite domišljiji prosto pot.

Kofli, chocolate with coffe inside. Preprosto in zagotovo pade v oči.

 Avtor: Nina F.

Sonce, morje in … SOF!

Zadnji teden v marcu. Kot nori smo v ekipi že komaj čakali na te dni, ko smo lahko končno spakirali vse in se odpravili na Bernardin, na obalo, kjer smo Slovenskemu oglaševalskemu festivalu končno vdahnili življenje! Pred tem pa je bilo potrebnega kar nekaj truda, da smo spravili skupaj vse sestavne dele za glavno jed.

Sama sem sodelovala v tekmovalnem delu priprav na festival, kjer smo skrbeli za zbiranje vseh prijavljenih del na tekmovanje in imela to čast ogledati si številne znane in neznane razsežnosti slovenske oglaševalske scene (lahko si jih ogledate tukaj). Najbolj genialna se mi je zdela kreacija letošnje agencije leta in eno zmagovalnih del – ORTO Babi in dedi, ki s prijatelji obiščeta K4. Poleg tekmovanja SOF sem pomagala skrbeti tudi za razpis Mladi kreativci, kjer sem prav tako imela to čast, da sem se seznanila s tekmovalci in se zabavala ob raznovrstnih rešitvah web bannerjev na aktualno temo spletne cenzure; moram pa priznati, da moja favorita žal nista bila zmagovalca. :)

Novost, ki je večina udeležencev ni opazila, pa je bil še en razpis, ki je potekal v okviru SOF-a, in sicer Dijaške oglaševalske scene Slovenije. Iz imena lahko razberete, da so se v »oglaševalskem tekmovanju« pomerili tudi dijaki v dveh skupinah (Tržna scena in Družbena scena na temo »Resnični prijatelj ali drugačna resničnost?«). Tudi ta projekt mi je bil v velik užitek. Kljub temu, da je bilo prijavljenih del (in s tem dela) veliko, je bila izkušnja nadvse zabavna, saj ima kreativnost pri dijakih drugačne razsežnosti. Kdo si je zaslužil še posebne pohvale, pa si lahko ogledate tukaj. 

Seveda na festivalu niso uživali samo udeleženci, kjer so jih razvajali s sladoledom, čokolado, karikaturami, z vožnjami po obali z novimi avtomobili, s kolesarjenjem ter številnimi revijami in z udobnimi kavči za branje, uživali smo tudi tisti »z druge strani«. Za nas je poskrbelo predvsem (najbrž to velja tudi za vse, ki ste ga obiskali) slikovito obmorsko okolje in Bernardinovo osebje s številnimi dobrotami – sploh zajtrki in za konec nepozabna panna cotta z gozdnimi sadeži. Večere smo si tudi sami popestrili na zabavah, najbolj se mi je vtisnila v spomin tista četrtkova. Postregli smo si s fotkanjem v stilu 'red carpet', se poslikali po obrazu in uživali v disco ritmih pozno v noč. Tudi na sploh je bila ekipa zares fantastična! Portorož smo tako zapustili šele v soboto, potem, ko je bilo treba še vse pospraviti. Utrujeni, vendar z nasmeškom na ustnicah in lepimi spomini. ;)

Avtor: Nina M.

Tudi mi smo bili del največje prostovoljske akcije Očistimo Slovenijo 2012!

Člani ŠS PRSS se dobro zavedamo, da moramo poskrbeti za naš preljubi planet in svoje življenje v prihodnosti že danes. S tonami odpadkov, ki jih proizvedemo vsak dan, nam grozijo resne posledice. Ker želimo dihati svež zrak, se sprehajati po neokrnjeni naravi in piti čisto vodo, smo se po uspešnem sodelovanju Očistimo Slovenijo v enem dnevu! odločili, da se pridružimo tudi akciji Očistimo Slovenijo 2012. Postali smo partner projekta, ki se tokrat širi na globalno raven, in sicer v sklop globalne pobude Očistimo svet 2012. Tako smo bili del večmilijonske množice, ki bo od marca do septembra 2012 v svojih državah izvedla enodnevne prostovoljske čistilne akcije v preko 70 državah iz celega sveta.

V sklopu akcije Očistimo Slovenijo 2012 je bilo izvedenih tudi več drugih projektov, ki so pomagali širiti glas o okoljski ozaveščenosti in spodbujali k sodelovanju na ''dnevu Č''. Eden izmed projektov so bili tudi Ekokomiki, kjer se je aktivno angažiralo tudi naše društvo. Sestavili smo promocijsko ekipo, ki je razširila glas o njem. Z Ekokomiki so želeli akcijo Očistimo Slovenijo 2012 narediti še posebej zabavno. Potekali sta dve nagradni igri. V prvi so se posamezniki ali skupine lahko preizkusili v vlogi komikov na temo okolja in ekologije v kratkem filmčku. V drugi pa so lahko ugibali ogljični odtis šestih znanih komikov. Poleg tega pa se je v sklopu Ekokaravane po različnih krajih Slovenije odvijala tudi prireditev Ekokomiki, kjer so obiskovalce nasmejali znani stand up komiki in ambasadorji projekta kot so Vid Valič, Tin Vodopivec, Tina Gorenjak, Lucija Ćirović in ostali. Naloga naše skupine promocije iz ŠS PRSS je bila pritegniti čim več sodelujočih za nagradni igri in obiskovalcev prireditev preko Facebooka, maila in letakov; vodjem projekta pa smo pomagali tudi z raznimi koristnimi idejami in predlogi. 21. marca smo projekt uspešno pripeljali do konca na zaključni prireditvi Ekokomikov na Gospodarskem razstavišču, kjer smo se dve uri zabavali ob točkah stand up komikov, podeljene pa so bile tudi nagrade za najboljši video in pravilno ugotovljen ogljični odtis.

V soboto, 24. marca, pa smo seveda ŠS PRSS-jevci zavihali rokave, si nadeli rokavice in polnili vrečke z odpadki. Neverjetno kaj vse se je našlo: od starih čevljev, smuči, vzmetnice, do šivalnih strojev, pisalnih miz in podobnega. Človek kar ne more verjeti, da nekateri sploh nimajo srca, ko naravo smetijo z vso mogočo ropotijo. Ali pa odpadki ležijo po tleh, pol metra stran pa je smetnjak. Vsak na svojem koncu Slovenije smo prispevali k čistejšem okolju naše lepe deželice. Občutek, ko si del množice 230.000 slovenskih prostovoljcev ali več kot 12 % prebivalcev Slovenije, združenih s skupnim namenom, je res lep. Ko pa se zaveš, da si s tem opravil še koristno delo in je narava lažja za 3000 ton odpadkov, je zadovoljstvo res popolno. Na področju varstva okolja bo v prihodnosti potrebno narediti še marsikaj v zavesti ljudi, vendar pa se zavedajmo, da skupaj zmoremo več!

Avtor: Nina L.

Ste jo že opazilly?

Novo kampanjo Illy. Mene je navdušila, skoraj sem padla s kolesa; moj pogled so pritegnili jumbo plakati na Dunajski. Kampanja je sveža, prodorna, estetska. Ne, ne delam za Illy. Kavo pa res rada pijem in sedaj ko ob dopoldnevih delam v centru Ljubljane je prav grozno, ker ne vem, kje v bližini imajo Illy kavo. Do sedaj sem poskusila 3 različne kavarne in ugotovila, da si naziva kavarna sploh ne zaslužijo. 

Dejstvo, da Illy uporablja zunanje oglaševanje,  me je presenetilo, saj do sedaj nisem opazila, da bi kaj pretirano oglaševali. So ena tistih blagovnih znamk, ki ji ni potrebno preveč komunicirati, ker produkt govori zase.

Še nekaj zanimivosti o podjetju Illy. Obstajajo že od leta 1933, prisotni na 5 kontinentih, 140 državah, 50.000 najboljših restavracij in lokalov po vsem svetu. Vsak dan spijemo 6 milijonov skodelic njihove kave.

Njihovo poslanstvo je razveseljevanje ljudi po vsem svetu, glavna vrednota je iskanje popolnosti, vizija pa je postati svetovna referenca na področju kulture kave in odličnosti. Že več kot 15 let dejavno sodelujejo pri spodbujanju sodobne umetnosti, pri čemer sponzorirajo umetnike, umetniške institucije in mednarodne umetniške razstave po svetu, so glavni partner beneškega bienala umetnosti, več o tem na http://www.illysustainart.org/.

Avtor: Urša

TEDxBled ali doza navdiha

V soboto, 18. marca, sem nekaj naredila prvič v življenju, a definitivno ne zadnjič: udeležila sem se TEDx dogodka, ki se je tokrat odvijal na Bledu.

Kot novinka na omenjem dogodku nisem ravno vedela, kaj pričakovati in kakšen vtis bo name dogodek naredil. Še dobro, saj nobeno morebitno pričakovanje ne bi doseglo moje navdušenosti po njegovi izvedbi.

Kaj je bilo tako posebnega? Najbolj izrabljen, vendar hkrati resničen odgovor je, da si preprosto moral biti tam. Dvomim, da bi ob gledanju istih govorov preko Youtuba dobivala »kurjo polt«, ki me je na trenutke spremljala med včerajšnjim poslušanjem govorcev. Ne pravim, da bi imeli preko interneta govori kakšno manjšo vsebinsko vrednost, le da kljub super tehničnem in vedno manj osebnem svetu, v katerem živimo, fizična prisotnost še vedno nekaj šteje. Ko vidiš posameznika, ki dejansko stoji pred tabo in navdušeno pripoveduje o izkušnjah in težavah, s katerimi se je soočal na drugem koncu sveta, bolj kot kadarkoli v sedanjem ultra virtualnem svetu začutiš, kako smo dejansko povezani.

Ko je prvi govorec, Nathaniel Spohn iz Kanade, govoril o svoji viziji »Reinventing education with games«, si takoj postal pozoren in vedel, da se obeta super dogodek. Njegova ideja je preko iger iz otrok napraviti bodoče voditelje, ki bodo sposobni poiskati inovativne rešitve. Idejo želi razširiti med čim več šol, da bi z njo v stik prišlo čim več otrok. Namreč zaveda se, da bo za rešitev tega sveta potreben cel svet.

Tudi v Singapurju, od koder je drugi govorec Ibnur Rashad, se soočajo z okoljskimi problemi. Ni več zelenih površin, ljudje skoraj ne znajo več pridelovati hrane in s tem počasi uničujejo sami sebe. Tako je ustanovil Sustainable living lab (SL2), katerega moto je »Changing the way we innovate: From the ground up«. Kljub karieri, ki bi jo lahko imel v podjetju Google po svojem študiju na Stanfordu, se je odločil vrniti v domovino, ki ji s svojim današnjim okoljevarstvenim delom pomaga in jo po malem izboljšuje.

Gostili so tudi dva slovenska govorca: Sandija Češka iz Studia Moderna in Boštjana Usenika, managerja skupine Perpetuum Jazzile. Nastopa sta bila solidna, zgodbi prav tako vredni poslušanja, vendar mene osebno v primerjavi z zgodbami ostalih govorcev njuni nista pustili ravno odprtih ust.

Govornica Hayley Lapalme je Kanadčanka, ki deluje v organizaciji My sustainable Canada. Razjasnila nam je njihovo trenutno borbo, da bi v bolnišnice spravili »pravo hrano« – zelenjavo in sadje ter vso ostalo hrano, ki dejansko še zraste iz tal in jo ljudje obdelujejo z ljubeznijo, ne nekaj, kar je umetnega okusa in izvora. Govorila je o temi, o kakršni pred njenim nastopom gotovo nisem razmišljala. Sedaj pa dejansko vidim veliko smisla v njenih besedah in ni mi jasno, kako ni bil še nihče pred njo pozoren na v bistvu tako očitno težavo.

Iz Nemčije je prišel Paul Ovtschinnikow, ki je bil sicer rojen v Uzbekistanu, rusko-nemškim staršem. Njegova kulturna raznolikost bi mu v življenju morala služiti, a je prav nasprotno zaradi nje vse življenje čutil manjvrednost in nezmožnost izbrisanja predsodkov. Ganil nas je z zgodbo, kako je šolski sistem v Nemčiji sortiran po predalčkih in je bolj važno, kdo si kot pa od kod prihajaš.

Dekleta iz ŠS PRSS in organizator TEDxBled, Dan Croitoru

Johanny Arilexis Perez iz Dominikanske republike je predstavila svoj projekt Solutions for my planet – zgodbo o lastni motivaciji za očiščenje domačega okoliša, ki se je spremenila v večji projekt. Potekal je na več šolah in pritegnil pozornost mnogih otrok, da se sedaj zavedajo okoljskih problemov. Johanny je govornica, ki nas je opomnila, kako lahko ima majhna ideja zares velik vpliv.

Sachi Bansal iz Indije nas je navdušila z zgodbo o dečku, ki jo je navdihnil, da je ustanovila Swapan project. Dečkovi starši si namreč niso mogli privoščiti njegovega šolanja. Hkrati se Sachi zaveda, da je eden izmed treh ljudi v Indiji nepismen in to je posledica dejstva, da je v Indiji šolanje pravzaprav privilegij.

Vadim Toader iz Romunije je razložil o begu možganov, ki se dogaja v njegovi državi. Stanje je namreč celo tako neprijetno, da vsi, ki so dovolj sposobni, državo zapustijo in gredo raje delati ter živeti drugam. To je na dolgi rok seveda izjemna škoda za Romune, zato Vadim poskuša z organizacijo GRASP narediti Romunijo kraj, kjer bi elita romunske inteligence želela ostati in delati dobro svoji državi.

Zadnji govorec, Maris Slezins iz Latvije, je predstavil koncept street workouta. Sam je namreč odraščal v nevarni soseki v Rigi in zato iz prve roke ve, kako lahko je tam zapasti v slabo družbo in izgubiti vizijo, kaj želiš početi. Takšna oblika rekreacije je prav tisto, kar takšna mladina potrebuje, da jih drži na pravi poti in primerno sprosti svojo negativno energijo. Poskrbel je, da se danes na ta način rekreirajo tudi zaporniki v raznih latvijskih zaporih.

Vsak izmed govorcev vidi raznovrstne probleme, bodisi v njegovi državi bodisi globalno, na svoj način. Seveda zaradi osebnih izkušenj vsakemu več pomenijo različne zadeve in si zato zanje bolj prizadeva. Čeprav je »pocukrano«, pa vseeno moram deliti to misel, ki se me je držala po včerajšnjem TEDx-u: kljub različnim področjem in pristopom si na koncu vsi prizadevajo le za boljši jutri nas vseh. Veličastno poslanstvo, ki ti da misliti, da vsi lahko delamo pozitivne spremembe; vse kar rabiš, je dobra ideja. Se že veselim TEDx dogodka v Ljubljani in na FDV-ju, pa da vidimo, če bosta presegla včerajšnjega na Bledu! ;)

Avtor: Nikki

Pozor: Obvestilo poezije!

Med današnjim sprehodom po mestu sem opazila nekaj zanimivega, in sicer obvestila poezije, ki so bila v plastičnih ovojnicah nalepljena na vitrine, kolesa in seveda vetrobranska stekla avtomobilov. Podobna obvestila nas ponavadi zelo razjezijo, saj pomenijo, da moramo plačati kazen za napačno parkiranje, čeprav smo samo za nekaj trenutkov skočili iz avtomobila, ampak ta so bila zelo simpatična.

V roza ovojnicah se je namreč nahajalo krajše obvestilo, da je danes, 21. marca, svetovni dan poezije. Piko na i pa je obvestilu dodala še zanimiva pesem (avtorja sem žal pozabila), ki je večini prejemnikov zagotovo popestrila in obogatila dan. Takšne akcije nedvomno pozdravljam!:)

Avtor: Teja

Tudi socialno podjetništvo ima veze z odnosi z javnostmi

Po dolgem in pestrem dnevu sem se končno namenila napisati obljubljeni blog o socialnem podjetništvu. In ker sem se takoj spomnila komentarja o (ne)povezanosti neke teme z odnosi z javnostmi, sem si premislila. Vsaka družbeno ali pa samo zasebno relevantna tema ima veze z odnosi z javnostmi.

Zakaj? Naša 'piarovska' sporočila imajo vedno naslovnika oz. skupino naslovnikov. In če hočemo, da bodo ta kar se da učinkovita, morajo biti naši t. i. ciljni skupini čim bolj prilagojena. Zelo priporočljivo je, da naše ljube naslovnike dobro poznamo. Zdaj si mislite: »Ja itak, osnove. In kaj je point?« Point je, da (še posebej če delate v agenciji ali pa imate lastno svetovalno podjetje) se srečujete z raznolikimi naročniki, ki lahko imajo za katero izmed ciljnih skupin tudi socialne podjetnike. In kako se boste socialnim podjetnikom najlažje približali in jim nekaj »prodali«? Tako, da se boste čim več naučili o tem, kaj socialno podjetništvo je, kakšne oblike zavzema, na katera področja sega ter spoznali primere dobrih praks, nekatere socialne podjetnike ter njihove uspehe in neuspehe.

Iz zgoraj navedenega razloga je smiselno obiskati Mednarodno konferenco o globalnih trendih v socialnem podjetništvu in o njej napisati blog. Ker še vedno ne podpiram lenobe, zgolj dajem povezavo na spletno stran organizatorja, kjer boste lahko v bližnji prihodnosti našli gradiva predavateljev, zdaj pa že lahko najdete govorce in njihova socialna podjetja. Namig, najbolj zanimivi so SchreberMeister (http://www.schrebermeister.eu/), UnLtd (http://www.unltd.org.uk/) in Grennovate (http://www.greennovate.net/).

Če pa imate sami dobro idejo, ampak vas nekoliko preveč črviči, da bi jo uresničili, poglejte spodnji video in mogoče boste bolj motivirani. Pokazal vam bo namreč razliko med osamljenim norcem in uspešnim vodjem.

In še en nauk za lahko noč. Razgledanost in profesionalna širina sta tisti, ki ločita povprečnega piarovca od prvovrstnega svetovalca za odnose z javnostmi. ;)

Avtor: Teja

Ujeti v škatlo

Zdi se, da so nas mediji ujeli v škatlo. Izdolbli luknje, ki so naša »okna v svet«. Seveda so oblike in velikosti odvisne od tega, kaj nam skozi njih sporočajo. O Jankoviću in njegovih volivcih v trenirkah ali o samomoru Danila Slivnika in hkrati s tem seveda, kdo Danilo Slivnik sploh je. O solzah zaradi smrti Kima Džonga Ila ali o Egiptu in Mubaraku ali stadionu v Port Saidu. Ali pa nas vsaj skušajo ujeti v to medijsko škatlo in nam tako oblikovati pogled na svet, ki ne more mimo medijskih reprezentacij, ki pa so, seveda, vedno ideološko pogojene. Stuart Hall jasno orisuje sistem označevanja oz. dajanja pomenov in pojasnjuje, da dokler nekaj ni reprezentirano, hkrati nima pomena (kar pa ne pomeni, da ne obstaja). Danilo Slivnik za nas ni imel pomena vse dokler ga mediji niso reprezentirali, mu podelili smisla in s takšno označevalno prakso povzročili nemalo razprav. Reprezentacije imajo namreč tako kulturno kot politično moč in pomembno sooblikujejo stvari, ki jih poimenujejo, saj pravzaprav »zapečatijo« njihov pomen v specifični situaciji. Podobno smo ugotavljali ob nedavno razbesnelem nasprotovanju ACTI. Ravno prej omenjeni angažma na družabnih omrežjih je pravzaprav vodil k novinarskem preizpraševanju o sporazumu, njegovih podpisnikih, posledicah in tako dalje. Ko so ljudje negodovali, da naše medijske vsebine zadevajo vso drugo, tudi mnogo manj ključno tematiko, medtem pa ACTO puščajo v tišini, so s tem sprožili snežno kepo medijskih tekstov o ACTI.  

Hall je celo dejal, da novice pišejo novinarje in ne obratno, saj se pisci strogo držijo koncepta zgodbe, ki mora zajeti šokantnost, ekskluzivnost, vznemirljivost, spektakularnost. Tomaž Perovič, direktor in urednik POP TV-ja je nedavno v pogovoru na TEDxMaribor priznal, da kadar se nič ne dogaja, »pač nekaj moraš narediti« in hkrati priznal: »Res je, da včasih mogoče malo preveč pribijamo.« Podobno se dogaja skozi skoraj vse medijske agende in medije, ne glede na lastništvo. Določeni privzamejo samo bolj sofisticirane oblike, kar bi drugi poimenovali eleganten nateg. Izjemo pa seveda predstavlja peščica tistih piscev/medijskih ustvarjalcev, ki razmišljajo z glavo in ne s peresom ter predstavljajo redek primer kritičnega novinarstva pri nas. 

Poskusite se ne pustiti ujeti in razmišljajte »out of the box«!

Blog je del kolumne, ki je bila prvotno objavljena na www.bajta.si. Več si lahko preberete na http://www.bajta.si/kolumna/projetk-lopa-ana-pisar-slovenija-od-kod-zaplankanost-tvoja.

Avtor: Ana P.

Motivirani po nepozabnem ŠS PRSS vikendu

Vikend, ko smo bili prav vsi rešeni izpitov, z mislimi pa že v prihajajočem poletnem semestru, se je izkazal za idealen termin našega motivacijskega vikenda. Na sobotno jutro smo se tako podali proti Dolenjski, natančneje proti CŠOD Čebelica.

V dveh dneh, ki smo ju preživeli tam, smo na najboljši možni način združevali prijetno s koristnim.  Med delavnicami projektnega menedžmenta, vodenja, podajanja povratnih informacij, pogajanj in fokusa v izvedbi trenerjev iz KOMISP-ove baze smo izvedeli kopico koristnih informacij, ki jih bomo lahko v prihodnje prenašali v prakso. Imeli smo tudi društveno delavnico za spomladanske projekte, ki je prinesla veliko dobrih idej ter delavnico teambuildinga z zabavnimi igricami, ki so požele salve smeha, vsi pa si bomo verjetno najbolj zapomnili igrico z WC papirjem, zaradi katere zdaj vemo marsikaj zanimivega  drug o drugem.

Sobotni večer smo rezervirali za sproščeno druženje v pustnih maskah. Za uspeh zabave je ponovno zaslužen tudi naš sponzor Jägermeister. 

Po končanem programu smo si bili enotni, da smo se imeli preprosto super in da smo zdaj še bolj zmotivirani za številne projekte, ki jih pripravljamo. Več utrinkov lahko preverite v naši Facebook galeriji. 

Avtor: Barbara Z. 

Ni vsaka resničnost resnična

Prižgem televizijo: *klik*. Prižge se oddaja, kjer starejša gospa, očitno ljubiteljica čistoče, hodi po domovih drugih ljudi in jim svetuje, kako naj očistijo svoj dom. Zraven seveda kar mimogrede uredi še kakšno težavo v njihovem življenju, ki je še tako usposobljen psiholog ne bi mogel odpraviti z več leti terapij. *klik* Prestavim na drug program, kjer sem nekdaj lahko gledala glasbene videospote, sedaj gledam skupino ljudi v poznih dvajsetih in zgodnjih tridesetih letih, ki živijo v skupni hiši ob obali. Tovrstne oddaje mi sporočajo le, da je smisel življenja vreči ves moj potencial stran ter se posvetiti le žuranju in telesnim užitkom s tujci in nasploh početi stvari, s katerimi človek izgubi vso dostojanstvo. *klik* Prestavim kanal, prikaže se program, kjer skupina voditeljev pomaga revnim družinam obnoviti/postaviti novo hišo, v času gradnje pošlje družino na neverjetne počitnice in ko se vrnejo v svoj nov dom, so vsi presrečni. V času snemanja pa še postanejo najboljši prijatelji z voditelji, s katerimi si zaupajo (posledično še celemu svetu) vse najbolj osebne skrivnosti. *klik* Na naslednjem programu že tako priviligirana družina: diktatorska mati, na stran potisnjen mož in nenadarjene hčere služijo še več denarja, saj so postali izjemno prepoznavni potem, ko je ena izmed hčera posnela film za odrasle s svojim takratnim fantom. Ljudem sedaj strežejo s svojimi najintimnejšimi skrivnostmi, zrežiranimi prepirčki, pogovorčki in osladnim hvaljenjem drug drugega med snemanjem njihovega ''vsakdanjega življenja''.*klik* Sedaj gledam kopico popolnoma običajnih ljudi, katerih očitno največja želja je dobiti posestvo na deželi – samotno kmetijo. Za to so se pripravljeni ponižati v najrazličnejših igrah in se na pamet naučiti spletke, ki jih za njih spiše režija programa.*klik* Nima smisla. Ugasnem televizijo.

V svetu, kjer je že tako polno predsodkov in norm, jih resničnostne oddaje le še dodajajo. Prikazujejo nam vzorce, po katerih bi morali živeti ter nas prepričujejo, da je kakršnokoli odstopanje čudaško in mora biti zatrto. Povzročajo, da se nam prikazano na televiziji počasi zazdi edini način življenja, ki ga je vredno živeti. Kdo pa si ne bi želel te televizijske resničnosti; zaljubiš se lahko v eni epizodi, poročiš v treh, če imaš probleme, magično pride oseba iz televizijske hiše na dom ter ti pomaga in svetuje. Težav ni treba reševati, lahko se le pogovarjaš o njih v stilu Sedmih nebes na domačem kavču ali v studiu zelo sposobnega psihologa, ki je čisto slučajno ob tem še voditelj oddaje.

Programi so včasih dopuščali, da si bil sam sodnik o realnosti predvajanega. Definitivno med gledanjem nisi imel občutka, da ti večina predvajanega ukazuje, kako, s kom, zakaj in kje bi moral živeti svoje življenje. Sedaj med gledanjem le prejemamo sporočila, da je edino prav le, kar počnejo vsi ti 'popolnoma običajni ljudje'  na televiziji. Vedno sem rada gledala televizijo, saj mi je kot nekakšen oddih od svojega življenja, da sem se potopila v ta barvit domišljijski digitalni svet. Nikoli se nisem zalotila, da bi si želela te 'virtualne Biblije', po kateri bi morala živeti, ki mi jo sedaj ponujajo na vseh programih. Prav tako se mi zdi potratno zapravljati življenja gledalcev, da gledajo življenja ljudi, ki jih sploh ne poznajo in se od njih učijo le, kako svoja življenja še poslabšati. Ni potrebe po tem, da vsem prepovem gledanje tovrstnih program, dandanes s tem skoraj že televizije nasploh. Vzemite to le kot prijateljski nasvet; filozofi bi me podprli v tem, da ne vemo, kaj dejansko je resnično. Vendar vemo, kaj pa zagotovo ni: resničnostna televizija.

Avtor: Nikki

TEDxMaribor – 12 ur inspiracije ter ananasi, kiviji in višnje

Sobota 4. februarja je bil še eden izmed dni v znamenju opevanega sibirskega mraza, ampak to nas ni pretirano motilo. Napočil je namreč dan, ki smo se ga nekatere članice veselile že dober mesec - dan D ali bolje TEDx dan, saj smo se odpravile na TEDxMaribor. Čakal nas je izjemno pester dan (skupaj več kot 12 ur programa) in kup navdihujočih predavanj z rdečo nitjo Ideja kulture, kultura idej.

Nekje na polovici celodnevnega dogodka me je Ana vprašala, katero predavanje mi je bilo najbolj všeč in sem obmolknila. Zakaj? Ker sem bila (in še vedno sem) prepričana, da je vsak govorec povedal nekaj, kar se mi je vtisnilo v spomin in me nekaj naučilo. Govorcev je bilo 17, čeprav bi jih moralo biti več - nekateri so namreč zboleli, drugi so se baje ustrašili, tretji so cel dan govorili, da so na poti, potem pa jih ni bilo (takšna je bila na srečo samo ena). Zaradi 17 govorcev bo ta blog nekoliko daljši, se bom pa vseeno potrudila in predstavila predavanja po kategorijah, ustvarjenih na podlagi mojega navdušenja in posebej za ta blog. Te kategorije so Ananas (9-10/10); Kivi (7-8/10); in Višnja (5-6/10). Dejanske kategorije in celoten program najdete na www.tedxmaribor.com, kjer boste v roku 2 tednov našli tudi posnetke vseh predavanj, z vsem kar sem pozabila. :) Če pa vas zanima še organizacijski vidik, preberite Uršin blog. :P

Ananas za najbolj navdušujoče nastope prejmejo:

Matej Tušak, športni psiholog, za predavanji Pot do uspeha in Vrhunski športnik – posebnež

- Ker zna pritegniti in navdušiti občinstvo z zelo dobrim in interaktivnim nastopom.

- Ker nam je podal ogromno napotkov za osebnostno rast in tudi karierni napredek – od osebnostnih značilnosti, h katerim moramo težiti, da lahko uspemo, spopadanja z ovirami do formule uspeha = želja + vizija + akcija.

- Ker nas je motiviral, da postanemo boljši v tem, kar počnemo in nas opomnil, da nas jasna vizija, močna volja in trdo delo zagotovo pripeljejo do cilja.

- Ker nam je pokazal, da lahko tri suhcena dekleta in on z dvema prstoma dvignejo cca. 85 kg težkega moškega en meter nad stol, če na to osredotočijo svoje misli in telo.

Mitja Okorn, režiser, za predavanje Kjer je cilj, tam je pot

- Ker je nedvomno poseben človek z izredno sposobnostjo animacije občinstva, zanimivimi izkušnjami in dovolj velikim egom, da ne gre z odra tudi, če ga moderatorka prosi »na kolenih« oz. mu grozi s tem, da se je zaljubila vanj.

- Ker je režiral enega izmed boljših slovenskih filmov Tu pa tam in ga izjemno pogumno ter uspešno promoviral tudi po zavrnitvi Slovenskega filmskega sklada in Festivala slovenskega filma. Če ga še niste videli, se sramujte 5 minut, nato pa ga downloadajte (imate režiserjevo dovoljenje :)).

- Ker ga slovenska »omejenost« ni ustavila in se je odpravil v tujino, kjer je posnel Pisma sv. Nikolaju (tega morate iti pogledat v kino :P).

- Ker je naredil še veliko več in se pri tem ni pustil nikomur in ničemur. Ker ima jajca!

Zijah Sokolović, igralec, pisec, režiser, za predavanje Prva dramska radnja: subjektivno – objektivno in komedijo Medjuigre 0-24

- Ker ima za starejšega moškega ogromno energije.

- Ker nam je pokazal pomen dramske igre v gledališču in privatnem življenju ter kako se je lotiti.

- Ker nas je po 11 urah programa prijetno sprostil s svojo komedijo.

- Ker obvlada bosanščino, jaz pa ne. Zato ima tudi krajšo obrazložitev. :)

Tadej Toš, komik, za predavanje Slovenski LOL

- Ker nas je nasmejal do solz.

- Ker nam je povedal, čemu in zakaj se Slovenci nasmejimo.

- Ker smo končno spoznali, zakaj se moški začnejo smejati komaj po polovici predstave. Zakaj? Ker so pravi moški in se ne smejijo, vsaj dokler se ne smejijo vsi ostali in predvsem njihova žena, ki je poglaviten razlog, da so sploh tam in ne doma pred TV-jem. :)

Tomaž Perovič, ustanovitelj, direktor ter urednik informativnega in športnega programa na POP TV, za pogovor Novinarji vs. managerji in predavanje Informacije skozi filter kulture naroda

- Ker smo mi piarovci, on pa urednik.

- Ker nam je povedal, zakaj v informativnih oddajah gledamo ene in iste strokovnjake.

- Ker nam je prikazal, da so slovenske informativne oddaje veliko bolj zanimive in zabavne kot na primer nemške – če se strinjate ali ne.

- Ker je bil kritičen tudi do lastne televizije.

- Če pa mi ne bi bili piarovci, bi bila ta obrazložitev nekoliko drugačna. :)

Ekipa ŠS PRSS z organizatorjem TEDxBled, ki nas čaka marca (vir: Kamenko Kesar).

Kivi za navdušujoče nastope prejmejo:

Dalibor Miklavčič, glasbenik, za Odkrivanje izgubljenega zvoka. Mozart, Bach, Schumann in njihovi klavirji s pedalno klaviaturo.

- Ker si je drznil pogledati z druge perspektive in s prenosom skladb za orgle na pedalni klavir odkril nekaj magičnega.

- Ker nam je prikazal oz. zaigral nekaj skladb kot so in kot bi naj bile in to vrhunsko.

- Ker je glasbenik po duši in izraža neverjetno navdušenje nad tem, kar počne.

Neel Burton, psihiater, filozof, avtor, predavatelj na Oxfordu, za predavanje The Anatomy of Melancholy: Can depression be good for you?

- Ker je razbil stereotip, da so depresivni ljudje zgube.

- Ker nas je naučil, kaj depresija je, kaj ni in kakšni so njeni pozitivni učinki – revalvacija našega življenja in odnosov ter (umetniško) ustvarjanje.

Dean Korošak, direktor RAZ:UM, za predavanje RAZ:UM = izvenškatle

- Ker nas je opomnil, da boj za spodbujanje inovativnosti in sodelovalnosti študentov in šolstva kot takega še ni izgubljen.

- Ker mu je mar in se trudi, da vse ideje zaživijo oziroma vsaj spodbudijo nove.

- Ker nam je predstavil Beckettov citat: »Ever tried. Ever failed. No matter. Try again. Fail again. Fail better.«

Samo Kralj, profesor fizike na UM, za predavanje Kako narediti genija?

- Ker smo naredili raziskavo občinstva in ugotovili, da je med nami kar nekaj genijev. Da pa smo lahko pravi geniji, moramo biti pametni in hkrati imeti posluh. Torej nisem genij. :(

- Ker smo ugotovili, kako dejansko lahko postanemo geniji. Seveda ne tako, da smo samo pametni in imamo posluh, ampak je ključno, da trdo delamo.

- Ker je tudi nevroznanost lahko zanimiva, ker ti pove, da genij (ustvarjen tudi s trdim delom) brska po neprimerljivo večjem arhivu, kjer je dejansko zelo aktiven del možganov s primarno funkcijo prepoznavanja obrazov.

Mirko Šlibar, harmonikaš, za glasbeni nastop

- Ker nas je spomnil, da se lahko s harmoniko počne veliko več kot samo spremlja narodnozabavne pesmi.

- Ker nam je zaigral odlično skladbo Astorja Piazzolle (priporočam).

Gorazd Meško, kriminolog, za predavanje Življenje obsojencev

- Ker nam je z druge perspektive predstavil razmišljanje in življenje obsojencev ter njihovo dojemanje svojih zločinov – z nasmeškom na obrazu.

- Ker je policist, ki se je odločil izkoristiti svoj kriminološki talent za nekaj dobrega.

Geoff Mulgan, direktor Young Foundation, za videopredavanje A short intro to the Studio School

- Za izjemno inovativen pristop k izobraževanju, kjer se otroci učijo povsem drugače kot v običjanih šolah. Kako? Na praktičnih primerih, z dejanskim delom in v skupinah.

- Ker lahko nastop pogledate že sedaj na tej povezavi. 

Višnjo za nastope prejmejo:

Uroš Lobnik, profesor UM, za predavanje Arhitektura kulture

- Ker nam je pokazal kako bi izgledal Maribor, če bi upoštevali in bili zmožni financirati čudovite ideje arhitektov.

- Ker nas je nasmejal z opazko oz. prikazom podobnosti med številom nadstropij nesojene mariborske stolpnice in županovo starostjo (število je koristno tudi pri štopanju po galaksiji).

Oskar Kogoj, oblikovalec, za predavanje Energija oblike

- Ker nas je presenetil in do neke mere očaral s svojo spiritualnostjo.

- Ker je iskreno navdušen nad preprostimi oblikami in v njih najde neverjeten navdih.

Peter Križan, profesor fizike, za predavanje Lov na nove osnovne delce

- Ker nas je spomnil, da smo pri fiziki premalo poslušali in da obstajajo tudi zadeve kot so kvarki in bozoni.

- Ker nam je simpatično prikazal Higgsov bozon, ki bi naj delcu dajal maso. Kako? Predstavljajte si sobo polno približno enakomerno razporejenih ljudi. V sobo vstopi Einstein in kopica ljudi se nagnete okrog njega. No, ta gruča z Einsteinom vred je Higgsov bozon, če seveda zelo poenostavimo. :)

Urška Lunder, specialistka paliative, za predavanje Kako komunicirati o smrti in umiranju

- Ker nas je za nekaj minut soočila s kruto realnostjo in z lastno minljivostjo.

- Ker nam je povedala kako se lahko soočamo z umiranjem in kako z bolnim komuniciramo, da ohrani še kako potrebno spoštovanje in upanje.

Jure Aleksejev, esejist, za predavanje Avtomatska proizvodnja umetnosti

-  Ker je neverjetno razgledan za svojih 19 let.

- Ker nam je predstavil nekaj zanimivih aparatov za proizvodnjo umetnosti in tudi filozofskih esejev (Postmodernistični generator), ki sicer zvenijo super, ampak po njegovih besedah nimajo smisla.

Posebno priznanje Brstični ohrovt prejme Vesna Godina, ker je »tretja« oseba iz drugega odstavka.

Zdaj, ko ste prebrali blog, se verjetno sprašujete, zakaj ni več vsebine predavanj. Ker ne podpiram lenobe in vas skušam napeljati na to, da si dejansko ogledate vse nastope oz. vsaj ananase in kivije.:)

Se vidimo 18. marca na TEDxBled. :)

Avtor: Teja

Blagovna znamka Obama

Tako za Slovence kot tudi za Američane je leto 2012 leto predsedniških volitev. Medtem ko se je pri nas šele polegel prah decembrskih volitev, so preko Atlantika že sprožili kampanje in začeli priprave na ta veliki dan, drugi torek v novembru. 

Da so ameriške predsedniške kampanje v primerjavi s slovenskimi večje, boljše in inovativnejše je seveda samoumevno (nekako mi ne gre v račun, da bi bilo eno najučinkovitejših sredstev kampanje fotografija Obame, ki se zrežirano ležerno nasmiha, prilepljena na karton in bi visela po ameriških mestih. Ali pa, da bi Obama kuhal predsedniški golaž). Američani DO IT BIG.

Ameriški predsedniški kandidati v času kampanje postanejo blagovna znamka – bolje se prodaja, več možnosti za zmago ima. Barack Obama ima Twitter račun, svojo lutko, svojo iPhone aplikacijo, svoj moto … in Obama ima LOGO (ta podatek me je, še zdaj ne vem zakaj, presenetil). 

Logo ima obliko črke O ter predstavlja vzhajajoče sonce in nov dan, kar pomeni upanje (skladno z Obamovim glavnim motom, ki je 'Hope'). Vendar to ni edini logo - ker se je Obama želel oz. se želi približati čim večji množici ljudi, je logo prilagodil različnim segmentom. 

Mogoče pa bodo slovenske predsedniške kampanje že letos doživele velik razcvet in postale bolj kreativne ter privlačne za oči. Obama pravi: "HOPE". 

Avtor: Patricija