Zadnji teden v marcu. Kot nori smo v ekipi že komaj čakali na te dni, ko smo lahko končno spakirali vse in se odpravili na Bernardin, na obalo, kjer smo Slovenskemu oglaševalskemu festivalu končno vdahnili življenje! Pred tem pa je bilo potrebnega kar nekaj truda, da smo spravili skupaj vse sestavne dele za glavno jed.
Sama sem sodelovala v tekmovalnem delu priprav na festival, kjer smo skrbeli za zbiranje vseh prijavljenih del na tekmovanje in imela to čast ogledati si številne znane in neznane razsežnosti slovenske oglaševalske scene (lahko si jih ogledate tukaj). Najbolj genialna se mi je zdela kreacija letošnje agencije leta in eno zmagovalnih del – ORTO Babi in dedi, ki s prijatelji obiščeta K4. Poleg tekmovanja SOF sem pomagala skrbeti tudi za razpis Mladi kreativci, kjer sem prav tako imela to čast, da sem se seznanila s tekmovalci in se zabavala ob raznovrstnih rešitvah web bannerjev na aktualno temo spletne cenzure; moram pa priznati, da moja favorita žal nista bila zmagovalca. :)
Novost, ki je večina udeležencev ni opazila, pa je bil še en razpis, ki je potekal v okviru SOF-a, in sicer Dijaške oglaševalske scene Slovenije. Iz imena lahko razberete, da so se v »oglaševalskem tekmovanju« pomerili tudi dijaki v dveh skupinah (Tržna scena in Družbena scena na temo »Resnični prijatelj ali drugačna resničnost?«). Tudi ta projekt mi je bil v velik užitek. Kljub temu, da je bilo prijavljenih del (in s tem dela) veliko, je bila izkušnja nadvse zabavna, saj ima kreativnost pri dijakih drugačne razsežnosti. Kdo si je zaslužil še posebne pohvale, pa si lahko ogledate tukaj.
Seveda na festivalu niso uživali samo udeleženci, kjer so jih razvajali s sladoledom, čokolado, karikaturami, z vožnjami po obali z novimi avtomobili, s kolesarjenjem ter številnimi revijami in z udobnimi kavči za branje, uživali smo tudi tisti »z druge strani«. Za nas je poskrbelo predvsem (najbrž to velja tudi za vse, ki ste ga obiskali) slikovito obmorsko okolje in Bernardinovo osebje s številnimi dobrotami – sploh zajtrki in za konec nepozabna panna cotta z gozdnimi sadeži. Večere smo si tudi sami popestrili na zabavah, najbolj se mi je vtisnila v spomin tista četrtkova. Postregli smo si s fotkanjem v stilu 'red carpet', se poslikali po obrazu in uživali v disco ritmih pozno v noč. Tudi na sploh je bila ekipa zares fantastična! Portorož smo tako zapustili šele v soboto, potem, ko je bilo treba še vse pospraviti. Utrujeni, vendar z nasmeškom na ustnicah in lepimi spomini. ;)
Novo kampanjo Illy. Mene je navdušila, skoraj sem padla s kolesa; moj pogled so pritegnili jumbo plakati na Dunajski. Kampanja je sveža, prodorna, estetska. Ne, ne delam za Illy. Kavo pa res rada pijem in sedaj ko ob dopoldnevih delam v centru Ljubljane je prav grozno, ker ne vem, kje v bližini imajo Illy kavo. Do sedaj sem poskusila 3 različne kavarne in ugotovila, da si naziva kavarna sploh ne zaslužijo.
Dejstvo, da Illy uporablja zunanje oglaševanje, me je presenetilo, saj do sedaj nisem opazila, da bi kaj pretirano oglaševali. So ena tistih blagovnih znamk, ki ji ni potrebno preveč komunicirati, ker produkt govori zase.
Še nekaj zanimivosti o podjetju Illy. Obstajajo že od leta 1933, prisotni na 5 kontinentih, 140 državah, 50.000 najboljših restavracij in lokalov po vsem svetu. Vsak dan spijemo 6 milijonov skodelic njihove kave.
Njihovo poslanstvo je razveseljevanje ljudi po vsem svetu, glavna vrednota je iskanje popolnosti, vizija pa je postati svetovna referenca na področju kulture kave in odličnosti. Že več kot 15 let dejavno sodelujejo pri spodbujanju sodobne umetnosti, pri čemer sponzorirajo umetnike, umetniške institucije in mednarodne umetniške razstave po svetu, so glavni partner beneškega bienala umetnosti, več o tem na http://www.illysustainart.org/.
Plakatov z Bradom Pittom, Leonardom di Capriem in Georgem Clooneyem nisem dojela. Vsaj ne dokler nisem bila opozorjena na to, da pravzaprav govorijo o kreativnih scenah v oglaševanju in ne o podelitvi nekih filmskih nagrad – pa še takrat me niso ravno prepričali. A ker sem rahlo obsedena z obiskovanjem oglaševalskih festivalov (pa tudi zaradi super popusta, ki so ga prijazno uredili ŠSDMS), sem popoldne minulega petka preživela v Kinu Šiška na konferenci in podelitvi nagrad Epica, Europe's Premium Creative Awards.
(vir: Marketing Magazin)
Pred prihodom sem pričakovala tipično konferenco z vsem, kar spada zraven: luštnimi akreditacijami, ki ti dajejo občutek, da si del nečesa pomembnega; 'welcome bagi' s kupom neuporabnih stvari, ki te kljub temu nenavadno razveselijo; bolj ali manj zanimivimi govorci, ki predavajo o bolj ali manj že prežvečenih temah ali pa te totalno navdušijo; in kupom (m)ad-manov, ki so zapustili službene prostore malo prej kot ponavadi z izgovorom, da se gredo izobraževat.
Letošnja Epica pa je bila popolno nasprotje: namesto akreditacije smo dobili modro papirnato zapestnico (takšno, ki jo dobiš na glasbenih festivalih), o welcome bagih ne duha ne sluha (še dobro, da imam vedno s sabo kuli in beležko :)), prav tako ne o množici obiskovalcev. Polovica dvorane Kina Šiška je vse do večera ostala žalostno prazna, drugo polovico pa smo večinoma zasedli mi in 30 norveških kreativcev na kolektivnem "dopustu". Rdeča nit predavanj - ki bi jim raje rekla nastopi, saj niso imeli večje izobraževalne vrednosti - je predstavitev nagrajenih agencij in njihovega dela, kar me je na začetku rahlo zmotilo. Upala sem namreč, da bom z novo pridobljenim znanjem popisala polovico zvezka, a sem nad tem kmalu obupala, ga pospravila nazaj v torbico in se prepustila toku dogajanja.
Heineken: The Date, Wieden+Kennedy Amsterdam (Grand Prix v kategoriji Film)
Zbrane je najprej nagovoril Aljoša Bagola, ki je tuje goste naučil nekaj osnovnih fraz preživetja na slovenskih ulicah, kot so »hvala«, »kozarec rdečega, prosim«, »kaj bi ti delo« in »pitch cutty mutter nah«. Po predstavitvi Pristopa ga je na odru zamenjal simpatični Nemec Heiko Freyland, kreativni direktor hamburške agencije kempertrautmann, ki je kasneje pobrala tudi zavidljivo število nagrad. Za razliko od večine drugih ni le pritiskal na gumbek PLAY, ampak je za nas pripravil "schnellkurs" z naslovom How to be creative oz. kaj potrebujemo, da smo maksimalno kreativni: strast do dela, radovednost, znanje, vpogled, ideje, sodelovanje in pogum, predvsem pa se moramo ob delu zabavati. Sledila mu je precej zmedena, a večini simpatična, kreativna direktorica dunajske agencije Demner Merlicek & BergmannRosa Haider-Merlicek. Žal sem ji težko sledila, saj je slabo govorila angleško, oglasi pa sploh niso imeli podnapisov, zato se z njenega predavanja spomnim le tega, da je poročena s sodelavcem in da v enem od oglasov igrajo kar njeni otroci. Poleg Heikota me je navdušil še Francoz Pascal Crifo, vodja medijev pri pariških Fred&Farid, ki ni le razkazoval dela svoje agencije, temveč nam je razkril še ozadje in strategijo nagrajenih komunikacijskih kampanj. Po kratkem odmoru so sledili še kreativni direktor nizozemskega predstavništva Wieden+Kennedy, ki se je osredotočil na njihovo najnovejšo kampanjo za Heineken; norveška predstavnika agencije Los&Co; in Švicar Martin Spillman, izvršni kreativni direktor pri Spillman/Felser/Leo Burnett.
SwissLife: Life's Turns in a Sentence, Spillman/Felser/Leo Burnett (Grand Prix v kategoriji Tisk)
Organizacija dogodka me je sicer rahlo razočarala zaradi vsega že zgoraj omenjenega, ponavljajočih se blazno motečih tehničnih težav z videoprojektorjem in odsotnosti kave med odmorom za kavo (je to že razvajenost ali je upravičeno pričakovati brezplačno kavico in sadje, če plačaš za dogodek določeno ceno?). Kljub vsemu pa bi petkovo popoldne ocenila kot prijetno preživeto, saj si vse preredko utrgam čas za ogled res dobrih oglasov. Epica je pravzaprav šesturna kinopredstava, kjer namesto filma vrtijo najbolj kreativne domislice mojstrov evropskega oglaševanja. Kupim. Raje kot vstopnico za Kolosej.
Večerni program je popolnoma spremenil celoten vtis. Dvorana se je ob podelitvi napolnila do zadnjega kotička, videli smo še več izjemnih kreativnih rešitev, sponzorja Heineken in Martini sta ves večer skrbela za zastonj pijačo, Sevdahbaby so s koncertom navdušili vse prisotne, še bolj pa je na afterpartyju 'raztural' DJ s svojim fantastičnim izborom glasbe, za katero smo se vsi spraševali,"kje za vraga najde te komade?!". Skratka, Epica je storila nepričakovano in me navdušila kljub neizpolnjevanju mojih pričakovanj. Če bi plačala polno ceno, bi morda bilo drugače, tako pa sem že z vso popito sponzorsko pijačo nadomestila tistih 40€ študentske kotizacije. :)
Vse preostale nagrajence si lahko sami ogledate tukaj, jaz pa bom za konec raje z vami delila nekaj domislic, ki so mi najbolj ostale v spominu.
