Ni vsaka resničnost resnična

Prižgem televizijo: *klik*. Prižge se oddaja, kjer starejša gospa, očitno ljubiteljica čistoče, hodi po domovih drugih ljudi in jim svetuje, kako naj očistijo svoj dom. Zraven seveda kar mimogrede uredi še kakšno težavo v njihovem življenju, ki je še tako usposobljen psiholog ne bi mogel odpraviti z več leti terapij. *klik* Prestavim na drug program, kjer sem nekdaj lahko gledala glasbene videospote, sedaj gledam skupino ljudi v poznih dvajsetih in zgodnjih tridesetih letih, ki živijo v skupni hiši ob obali. Tovrstne oddaje mi sporočajo le, da je smisel življenja vreči ves moj potencial stran ter se posvetiti le žuranju in telesnim užitkom s tujci in nasploh početi stvari, s katerimi človek izgubi vso dostojanstvo. *klik* Prestavim kanal, prikaže se program, kjer skupina voditeljev pomaga revnim družinam obnoviti/postaviti novo hišo, v času gradnje pošlje družino na neverjetne počitnice in ko se vrnejo v svoj nov dom, so vsi presrečni. V času snemanja pa še postanejo najboljši prijatelji z voditelji, s katerimi si zaupajo (posledično še celemu svetu) vse najbolj osebne skrivnosti. *klik* Na naslednjem programu že tako priviligirana družina: diktatorska mati, na stran potisnjen mož in nenadarjene hčere služijo še več denarja, saj so postali izjemno prepoznavni potem, ko je ena izmed hčera posnela film za odrasle s svojim takratnim fantom. Ljudem sedaj strežejo s svojimi najintimnejšimi skrivnostmi, zrežiranimi prepirčki, pogovorčki in osladnim hvaljenjem drug drugega med snemanjem njihovega ''vsakdanjega življenja''.*klik* Sedaj gledam kopico popolnoma običajnih ljudi, katerih očitno največja želja je dobiti posestvo na deželi – samotno kmetijo. Za to so se pripravljeni ponižati v najrazličnejših igrah in se na pamet naučiti spletke, ki jih za njih spiše režija programa.*klik* Nima smisla. Ugasnem televizijo.

V svetu, kjer je že tako polno predsodkov in norm, jih resničnostne oddaje le še dodajajo. Prikazujejo nam vzorce, po katerih bi morali živeti ter nas prepričujejo, da je kakršnokoli odstopanje čudaško in mora biti zatrto. Povzročajo, da se nam prikazano na televiziji počasi zazdi edini način življenja, ki ga je vredno živeti. Kdo pa si ne bi želel te televizijske resničnosti; zaljubiš se lahko v eni epizodi, poročiš v treh, če imaš probleme, magično pride oseba iz televizijske hiše na dom ter ti pomaga in svetuje. Težav ni treba reševati, lahko se le pogovarjaš o njih v stilu Sedmih nebes na domačem kavču ali v studiu zelo sposobnega psihologa, ki je čisto slučajno ob tem še voditelj oddaje.

Programi so včasih dopuščali, da si bil sam sodnik o realnosti predvajanega. Definitivno med gledanjem nisi imel občutka, da ti večina predvajanega ukazuje, kako, s kom, zakaj in kje bi moral živeti svoje življenje. Sedaj med gledanjem le prejemamo sporočila, da je edino prav le, kar počnejo vsi ti 'popolnoma običajni ljudje'  na televiziji. Vedno sem rada gledala televizijo, saj mi je kot nekakšen oddih od svojega življenja, da sem se potopila v ta barvit domišljijski digitalni svet. Nikoli se nisem zalotila, da bi si želela te 'virtualne Biblije', po kateri bi morala živeti, ki mi jo sedaj ponujajo na vseh programih. Prav tako se mi zdi potratno zapravljati življenja gledalcev, da gledajo življenja ljudi, ki jih sploh ne poznajo in se od njih učijo le, kako svoja življenja še poslabšati. Ni potrebe po tem, da vsem prepovem gledanje tovrstnih program, dandanes s tem skoraj že televizije nasploh. Vzemite to le kot prijateljski nasvet; filozofi bi me podprli v tem, da ne vemo, kaj dejansko je resnično. Vendar vemo, kaj pa zagotovo ni: resničnostna televizija.

Avtor: Nikki

TEDxMaribor – 12 ur inspiracije ter ananasi, kiviji in višnje

Sobota 4. februarja je bil še eden izmed dni v znamenju opevanega sibirskega mraza, ampak to nas ni pretirano motilo. Napočil je namreč dan, ki smo se ga nekatere članice veselile že dober mesec - dan D ali bolje TEDx dan, saj smo se odpravile na TEDxMaribor. Čakal nas je izjemno pester dan (skupaj več kot 12 ur programa) in kup navdihujočih predavanj z rdečo nitjo Ideja kulture, kultura idej.

Nekje na polovici celodnevnega dogodka me je Ana vprašala, katero predavanje mi je bilo najbolj všeč in sem obmolknila. Zakaj? Ker sem bila (in še vedno sem) prepričana, da je vsak govorec povedal nekaj, kar se mi je vtisnilo v spomin in me nekaj naučilo. Govorcev je bilo 17, čeprav bi jih moralo biti več - nekateri so namreč zboleli, drugi so se baje ustrašili, tretji so cel dan govorili, da so na poti, potem pa jih ni bilo (takšna je bila na srečo samo ena). Zaradi 17 govorcev bo ta blog nekoliko daljši, se bom pa vseeno potrudila in predstavila predavanja po kategorijah, ustvarjenih na podlagi mojega navdušenja in posebej za ta blog. Te kategorije so Ananas (9-10/10); Kivi (7-8/10); in Višnja (5-6/10). Dejanske kategorije in celoten program najdete na www.tedxmaribor.com, kjer boste v roku 2 tednov našli tudi posnetke vseh predavanj, z vsem kar sem pozabila. :) Če pa vas zanima še organizacijski vidik, preberite Uršin blog. :P

Ananas za najbolj navdušujoče nastope prejmejo:

Matej Tušak, športni psiholog, za predavanji Pot do uspeha in Vrhunski športnik – posebnež

- Ker zna pritegniti in navdušiti občinstvo z zelo dobrim in interaktivnim nastopom.

- Ker nam je podal ogromno napotkov za osebnostno rast in tudi karierni napredek – od osebnostnih značilnosti, h katerim moramo težiti, da lahko uspemo, spopadanja z ovirami do formule uspeha = želja + vizija + akcija.

- Ker nas je motiviral, da postanemo boljši v tem, kar počnemo in nas opomnil, da nas jasna vizija, močna volja in trdo delo zagotovo pripeljejo do cilja.

- Ker nam je pokazal, da lahko tri suhcena dekleta in on z dvema prstoma dvignejo cca. 85 kg težkega moškega en meter nad stol, če na to osredotočijo svoje misli in telo.

Mitja Okorn, režiser, za predavanje Kjer je cilj, tam je pot

- Ker je nedvomno poseben človek z izredno sposobnostjo animacije občinstva, zanimivimi izkušnjami in dovolj velikim egom, da ne gre z odra tudi, če ga moderatorka prosi »na kolenih« oz. mu grozi s tem, da se je zaljubila vanj.

- Ker je režiral enega izmed boljših slovenskih filmov Tu pa tam in ga izjemno pogumno ter uspešno promoviral tudi po zavrnitvi Slovenskega filmskega sklada in Festivala slovenskega filma. Če ga še niste videli, se sramujte 5 minut, nato pa ga downloadajte (imate režiserjevo dovoljenje :)).

- Ker ga slovenska »omejenost« ni ustavila in se je odpravil v tujino, kjer je posnel Pisma sv. Nikolaju (tega morate iti pogledat v kino :P).

- Ker je naredil še veliko več in se pri tem ni pustil nikomur in ničemur. Ker ima jajca!

Zijah Sokolović, igralec, pisec, režiser, za predavanje Prva dramska radnja: subjektivno – objektivno in komedijo Medjuigre 0-24

- Ker ima za starejšega moškega ogromno energije.

- Ker nam je pokazal pomen dramske igre v gledališču in privatnem življenju ter kako se je lotiti.

- Ker nas je po 11 urah programa prijetno sprostil s svojo komedijo.

- Ker obvlada bosanščino, jaz pa ne. Zato ima tudi krajšo obrazložitev. :)

Tadej Toš, komik, za predavanje Slovenski LOL

- Ker nas je nasmejal do solz.

- Ker nam je povedal, čemu in zakaj se Slovenci nasmejimo.

- Ker smo končno spoznali, zakaj se moški začnejo smejati komaj po polovici predstave. Zakaj? Ker so pravi moški in se ne smejijo, vsaj dokler se ne smejijo vsi ostali in predvsem njihova žena, ki je poglaviten razlog, da so sploh tam in ne doma pred TV-jem. :)

Tomaž Perovič, ustanovitelj, direktor ter urednik informativnega in športnega programa na POP TV, za pogovor Novinarji vs. managerji in predavanje Informacije skozi filter kulture naroda

- Ker smo mi piarovci, on pa urednik.

- Ker nam je povedal, zakaj v informativnih oddajah gledamo ene in iste strokovnjake.

- Ker nam je prikazal, da so slovenske informativne oddaje veliko bolj zanimive in zabavne kot na primer nemške – če se strinjate ali ne.

- Ker je bil kritičen tudi do lastne televizije.

- Če pa mi ne bi bili piarovci, bi bila ta obrazložitev nekoliko drugačna. :)

Ekipa ŠS PRSS z organizatorjem TEDxBled, ki nas čaka marca (vir: Kamenko Kesar).

Kivi za navdušujoče nastope prejmejo:

Dalibor Miklavčič, glasbenik, za Odkrivanje izgubljenega zvoka. Mozart, Bach, Schumann in njihovi klavirji s pedalno klaviaturo.

- Ker si je drznil pogledati z druge perspektive in s prenosom skladb za orgle na pedalni klavir odkril nekaj magičnega.

- Ker nam je prikazal oz. zaigral nekaj skladb kot so in kot bi naj bile in to vrhunsko.

- Ker je glasbenik po duši in izraža neverjetno navdušenje nad tem, kar počne.

Neel Burton, psihiater, filozof, avtor, predavatelj na Oxfordu, za predavanje The Anatomy of Melancholy: Can depression be good for you?

- Ker je razbil stereotip, da so depresivni ljudje zgube.

- Ker nas je naučil, kaj depresija je, kaj ni in kakšni so njeni pozitivni učinki – revalvacija našega življenja in odnosov ter (umetniško) ustvarjanje.

Dean Korošak, direktor RAZ:UM, za predavanje RAZ:UM = izvenškatle

- Ker nas je opomnil, da boj za spodbujanje inovativnosti in sodelovalnosti študentov in šolstva kot takega še ni izgubljen.

- Ker mu je mar in se trudi, da vse ideje zaživijo oziroma vsaj spodbudijo nove.

- Ker nam je predstavil Beckettov citat: »Ever tried. Ever failed. No matter. Try again. Fail again. Fail better.«

Samo Kralj, profesor fizike na UM, za predavanje Kako narediti genija?

- Ker smo naredili raziskavo občinstva in ugotovili, da je med nami kar nekaj genijev. Da pa smo lahko pravi geniji, moramo biti pametni in hkrati imeti posluh. Torej nisem genij. :(

- Ker smo ugotovili, kako dejansko lahko postanemo geniji. Seveda ne tako, da smo samo pametni in imamo posluh, ampak je ključno, da trdo delamo.

- Ker je tudi nevroznanost lahko zanimiva, ker ti pove, da genij (ustvarjen tudi s trdim delom) brska po neprimerljivo večjem arhivu, kjer je dejansko zelo aktiven del možganov s primarno funkcijo prepoznavanja obrazov.

Mirko Šlibar, harmonikaš, za glasbeni nastop

- Ker nas je spomnil, da se lahko s harmoniko počne veliko več kot samo spremlja narodnozabavne pesmi.

- Ker nam je zaigral odlično skladbo Astorja Piazzolle (priporočam).

Gorazd Meško, kriminolog, za predavanje Življenje obsojencev

- Ker nam je z druge perspektive predstavil razmišljanje in življenje obsojencev ter njihovo dojemanje svojih zločinov – z nasmeškom na obrazu.

- Ker je policist, ki se je odločil izkoristiti svoj kriminološki talent za nekaj dobrega.

Geoff Mulgan, direktor Young Foundation, za videopredavanje A short intro to the Studio School

- Za izjemno inovativen pristop k izobraževanju, kjer se otroci učijo povsem drugače kot v običjanih šolah. Kako? Na praktičnih primerih, z dejanskim delom in v skupinah.

- Ker lahko nastop pogledate že sedaj na tej povezavi. 

Višnjo za nastope prejmejo:

Uroš Lobnik, profesor UM, za predavanje Arhitektura kulture

- Ker nam je pokazal kako bi izgledal Maribor, če bi upoštevali in bili zmožni financirati čudovite ideje arhitektov.

- Ker nas je nasmejal z opazko oz. prikazom podobnosti med številom nadstropij nesojene mariborske stolpnice in županovo starostjo (število je koristno tudi pri štopanju po galaksiji).

Oskar Kogoj, oblikovalec, za predavanje Energija oblike

- Ker nas je presenetil in do neke mere očaral s svojo spiritualnostjo.

- Ker je iskreno navdušen nad preprostimi oblikami in v njih najde neverjeten navdih.

Peter Križan, profesor fizike, za predavanje Lov na nove osnovne delce

- Ker nas je spomnil, da smo pri fiziki premalo poslušali in da obstajajo tudi zadeve kot so kvarki in bozoni.

- Ker nam je simpatično prikazal Higgsov bozon, ki bi naj delcu dajal maso. Kako? Predstavljajte si sobo polno približno enakomerno razporejenih ljudi. V sobo vstopi Einstein in kopica ljudi se nagnete okrog njega. No, ta gruča z Einsteinom vred je Higgsov bozon, če seveda zelo poenostavimo. :)

Urška Lunder, specialistka paliative, za predavanje Kako komunicirati o smrti in umiranju

- Ker nas je za nekaj minut soočila s kruto realnostjo in z lastno minljivostjo.

- Ker nam je povedala kako se lahko soočamo z umiranjem in kako z bolnim komuniciramo, da ohrani še kako potrebno spoštovanje in upanje.

Jure Aleksejev, esejist, za predavanje Avtomatska proizvodnja umetnosti

-  Ker je neverjetno razgledan za svojih 19 let.

- Ker nam je predstavil nekaj zanimivih aparatov za proizvodnjo umetnosti in tudi filozofskih esejev (Postmodernistični generator), ki sicer zvenijo super, ampak po njegovih besedah nimajo smisla.

Posebno priznanje Brstični ohrovt prejme Vesna Godina, ker je »tretja« oseba iz drugega odstavka.

Zdaj, ko ste prebrali blog, se verjetno sprašujete, zakaj ni več vsebine predavanj. Ker ne podpiram lenobe in vas skušam napeljati na to, da si dejansko ogledate vse nastope oz. vsaj ananase in kivije.:)

Se vidimo 18. marca na TEDxBled. :)

Avtor: Teja

Blagovna znamka Obama

Tako za Slovence kot tudi za Američane je leto 2012 leto predsedniških volitev. Medtem ko se je pri nas šele polegel prah decembrskih volitev, so preko Atlantika že sprožili kampanje in začeli priprave na ta veliki dan, drugi torek v novembru. 

Da so ameriške predsedniške kampanje v primerjavi s slovenskimi večje, boljše in inovativnejše je seveda samoumevno (nekako mi ne gre v račun, da bi bilo eno najučinkovitejših sredstev kampanje fotografija Obame, ki se zrežirano ležerno nasmiha, prilepljena na karton in bi visela po ameriških mestih. Ali pa, da bi Obama kuhal predsedniški golaž). Američani DO IT BIG.

Ameriški predsedniški kandidati v času kampanje postanejo blagovna znamka – bolje se prodaja, več možnosti za zmago ima. Barack Obama ima Twitter račun, svojo lutko, svojo iPhone aplikacijo, svoj moto … in Obama ima LOGO (ta podatek me je, še zdaj ne vem zakaj, presenetil). 

Logo ima obliko črke O ter predstavlja vzhajajoče sonce in nov dan, kar pomeni upanje (skladno z Obamovim glavnim motom, ki je 'Hope'). Vendar to ni edini logo - ker se je Obama želel oz. se želi približati čim večji množici ljudi, je logo prilagodil različnim segmentom. 

Mogoče pa bodo slovenske predsedniške kampanje že letos doživele velik razcvet in postale bolj kreativne ter privlačne za oči. Obama pravi: "HOPE". 

Avtor: Patricija

Kdaj bodo poslovna družabna omrežja nadomestila e-maile?

Na Valu 202 sem poslušala zanimivo oddajo o trendih in spremembah v komunikaciji, v kateri so govorili o širjenju poslovnih družabnih omrežij, ki naj bi v prihodnosti nadomestila komunikacijo po elektronski pošti. V povprečju posameznik v podjetju pošlje in prejme 100 e-mailov na dan, kar je časovno precej neučinkovito. Hkrati naj bi se začela razvijati poslovna družabna omrežja, s pomočjo katerih naj bi posameznik dobil 50 % manj sporočil. Trend naj bi se najprej razvil v namene interne uporabe med zaposlenimi posameznih podjetij, vizija pa je, da bi nekega dne prenehali uporabljati e-maile.

Dvajset let smo se borili, da smo postali družba brez papirja (ne morem se povsem strinjati, da smo to res postali, je pa vsekakor viden velik napredek, saj vse več dreves preživi na ta račun). Naslednjih dvajset let naj bi se borili, da se bomo znebili komunikacije preko e-mailov. Glavni razlog je to, da e-mail ne zdrži več tempa, saj se komunikacija odvija prehitro. Samo kot primer: že dve uri sedim pred računalnikom z namenom, da uredim  dokument. Naloge se še vedno nisem lotila, ker količine prejetih e-mailov ne morem zmanjšati na 0; ko odpišem enega, že pride naslednji, na katerega moram spet odpisati in tako pridem v začarani krog. Skratka, blazno resno upam, da se bo preskok v komunikaciji zgodil prej kot v dvajsetih letih in verjamem, da se tudi bo. Neprestane debate o tem, kako zmanjšati število e-mailov pri delu v društvu ali na projektih pa me samo še bolj spodbujajo k temu, da poiščem boljše orodje za komunikacijo - če bo to poslovno družabno omrežje, tudi prav.

Avtor: Urša S. 

Evropske kreativne scene v Ljubljani (ali ko si želiš, da bi v Koloseju namesto filmov vrteli oglase)

Plakatov z Bradom Pittom, Leonardom di Capriem in Georgem Clooneyem nisem dojela. Vsaj ne dokler nisem bila opozorjena na to, da pravzaprav govorijo o kreativnih scenah v oglaševanju in ne o podelitvi nekih filmskih nagrad – pa še takrat me niso ravno prepričali. A ker sem rahlo obsedena z obiskovanjem oglaševalskih festivalov (pa tudi zaradi super popusta, ki so ga prijazno uredili ŠSDMS), sem popoldne minulega petka preživela v Kinu Šiška na konferenci in podelitvi nagrad Epica, Europe's Premium Creative Awards.

(vir: Marketing Magazin)

Pred prihodom sem pričakovala tipično konferenco z vsem, kar spada zraven: luštnimi akreditacijami, ki ti dajejo občutek, da si del nečesa pomembnega; 'welcome bagi' s kupom neuporabnih stvari, ki te kljub temu nenavadno razveselijo; bolj ali manj zanimivimi govorci, ki predavajo o bolj ali manj že prežvečenih temah ali pa te totalno navdušijo; in kupom (m)ad-manov, ki so zapustili službene prostore malo prej kot ponavadi z izgovorom, da se gredo izobraževat. 

Letošnja Epica pa je bila popolno nasprotje: namesto akreditacije smo dobili modro papirnato zapestnico (takšno, ki jo dobiš na glasbenih festivalih), o welcome bagih ne duha ne sluha (še dobro, da imam vedno s sabo kuli in beležko :)), prav tako ne o množici obiskovalcev. Polovica dvorane Kina Šiška je vse do večera ostala žalostno prazna, drugo polovico pa smo večinoma zasedli mi in 30 norveških kreativcev na kolektivnem "dopustu". Rdeča nit predavanj - ki bi jim raje rekla nastopi, saj niso imeli večje izobraževalne vrednosti - je predstavitev nagrajenih agencij in njihovega dela, kar me je na začetku rahlo zmotilo. Upala sem namreč, da bom z novo pridobljenim znanjem popisala polovico zvezka, a sem nad tem kmalu obupala, ga pospravila nazaj v torbico in se prepustila toku dogajanja. 

Heineken: The Date, Wieden+Kennedy Amsterdam (Grand Prix v kategoriji Film)

Zbrane je najprej nagovoril Aljoša Bagola, ki je tuje goste naučil nekaj osnovnih fraz preživetja na slovenskih ulicah, kot so »hvala«, »kozarec rdečega, prosim«, »kaj bi ti delo« in »pitch cutty mutter nah«. Po predstavitvi Pristopa ga je na odru zamenjal simpatični Nemec Heiko Freyland, kreativni direktor hamburške agencije kempertrautmann, ki je kasneje pobrala tudi zavidljivo število nagrad. Za razliko od večine drugih ni le pritiskal na gumbek PLAY, ampak je za nas pripravil "schnellkurs" z naslovom How to be creative oz. kaj potrebujemo, da smo maksimalno kreativni: strast do dela, radovednost, znanje, vpogled, ideje, sodelovanje in pogum, predvsem pa se moramo ob delu zabavati. Sledila mu je precej zmedena, a večini simpatična, kreativna direktorica dunajske agencije Demner Merlicek & Bergmann Rosa Haider-Merlicek. Žal sem ji težko sledila, saj je slabo govorila angleško, oglasi pa sploh niso imeli podnapisov, zato se z njenega predavanja spomnim le tega, da je poročena s sodelavcem in da v enem od oglasov igrajo kar njeni otroci. Poleg Heikota me je navdušil še Francoz Pascal Crifo, vodja medijev pri pariških Fred&Farid, ki ni le razkazoval dela svoje agencije, temveč nam je razkril še ozadje in strategijo nagrajenih komunikacijskih kampanj. Po kratkem odmoru so sledili še kreativni direktor nizozemskega predstavništva Wieden+Kennedy, ki se je osredotočil na njihovo najnovejšo kampanjo za Heineken; norveška predstavnika agencije Los&Co; in Švicar Martin Spillman, izvršni kreativni direktor pri Spillman/Felser/Leo Burnett. 

SwissLife: Life's Turns in a Sentence, Spillman/Felser/Leo Burnett (Grand Prix v kategoriji Tisk)

Organizacija dogodka me je sicer rahlo razočarala zaradi vsega že zgoraj omenjenega, ponavljajočih se blazno motečih tehničnih težav z videoprojektorjem in odsotnosti kave med odmorom za kavo (je to že razvajenost ali je upravičeno pričakovati brezplačno kavico in sadje, če plačaš za dogodek določeno ceno?). Kljub vsemu pa bi petkovo popoldne ocenila kot prijetno preživeto, saj si vse preredko utrgam čas za ogled res dobrih oglasov. Epica je pravzaprav šesturna kinopredstava, kjer namesto filma vrtijo najbolj kreativne domislice mojstrov evropskega oglaševanja. Kupim. Raje kot vstopnico za Kolosej. 

Večerni program je popolnoma spremenil celoten vtis. Dvorana se je ob podelitvi napolnila do zadnjega kotička, videli smo še več izjemnih kreativnih rešitev, sponzorja Heineken in Martini sta ves večer skrbela za zastonj pijačo, Sevdahbaby so s koncertom navdušili vse prisotne, še bolj pa je na afterpartyju 'raztural' DJ s svojim fantastičnim izborom glasbe, za katero smo se vsi spraševali,"kje za vraga najde te komade?!". Skratka, Epica je storila nepričakovano in me navdušila kljub neizpolnjevanju mojih pričakovanj. Če bi plačala polno ceno, bi morda bilo drugače, tako pa sem že z vso popito sponzorsko pijačo nadomestila tistih 40€ študentske kotizacije. :) 

Vse preostale nagrajence si lahko sami ogledate tukaj, jaz pa bom za konec raje z vami delila nekaj domislic, ki so mi najbolj ostale v spominu.

Deutschland findet Euch, kempertrautmann, Hamburg

Zvočni logo Hamburškega filharmoničnega orkestra, kempertrautmann, Hamburg

B'Twin: Everywhere, Fred&Farid, Pariz

LAFA: The Sex Profile, ESTER, Švedska

Micasa: Names Promotion, Spillman/Felser/Leo Burnett, Švica

Edding: Digital Highliter, kempertrautmann, Hamburg

Avtor: Maja B.

Sebastjan Jeretič – v ozadju volilnih kampanj

Na PRedigro "PR - desna ali leva roka politikov?" sem se odpravila z neopredeljenimi pričakovanji, saj o političnem PR-ju res nisem veliko vedela, hkrati pa me ta tema ni tako zelo zanimala. Ker nas je predavatelj tako navdušil, da so predavanju sledili številni Tweeti in posti na Facebooku, bom z vami delila del svojih zapiskov s predavanja, ki se nanašajo na ozadje volilnih kampanj.

Torej, Sebastjan Jeretič je lastnik agencije Nevro PR, ki se ukvarja s pripravo političnih kampanj, je avtor knjige Borut Pahor: od partnerja do alternative in avtor kampanj Boruta Pahorja iz leta 2008 in Petra Bossmana iz leta 2010. Smo na predavanju torej izvedeli, ali je PR desna ali leva roka politikov? Na podlagi vsega, kar je Jeretič povedal, PR ni le desna roka politikov, ampak osnovna celica politikovega bivanja.

Predavanje se je začelo z aktualno temo trenirkarjev, kjer je Jeretič izrazil strinjanje glede tega, da je Jankoviču na volišče uspelo pripeljati določene ljudi, ki v običajnih razmerah ne bi volili, pisma Tomaža Majerja pa ni 100% dojel kot sovražni govor in s tem na zelo provokativen način odprl predavanje.

Predavanje se je nadaljevalo s predstavitvijo tega, kar se dogaja v ozadju kampanje, vse skupaj pa je ves čas navezoval na primer Pahorja in Bossmana. Torej, 90 % uspeha kampanje je po njegovem mnenju rutina, organizacija in trdo delo. Tukaj ne gre za kreativnost, ustvarjanje neverjetnih dogodkov, bistvena je logistika kampanje in priprava. V sami kampanji namreč ni časa, da se stvari producirajo – vse mora biti pripravljeno vnaprej (80 %), ostalih 20 % časa pa razmišljaš o presežkih. Program stranke ni pomemben, pomembno je samo to, da veliko govoriš in se pojavljaš v medijih. 

V Srbiji se na kampanje začnejo pripravljati že leto dni prej, v Piranu so začeli 3 mesece pred volitvami. Vsak dan so organizirali novinarsko konferenco, na katere novinarji niso hodili. Nato so snemali videe s krajšimi izjavami, pošiljali sporočila za javnost in na ta način so se celo poletje vsak dan pojavljali v novicah. S tem, ko novinarji na tiskovno konferenco niso prišli, so dobili nadzor nad vsebino. Bolj kot vsebina in tehnična dovršenost prispevkov je pomembna pristnost, sicer ljudje ne verjamejo v kredibilnost govorca, če je ta preveč pripravljen. Vsebina dogodkov ni pomembna, pomembno je to, da ti z dogodkom dobiš materiale za spletno stran in za medije, niti udeležba na dogodku ni pomembna, to je le izgovor za oglaševanje, mediji pa novice objavljajo, ker morajo o čem pisati. 

Fokus kampanje so 3 glavne točke – politični prostor, politična stranka in kandidat. V okviru političnega prostora se moramo vprašati, ali se stvari premikajo v pravo ali v napačno smer. To vprašanje nadomesti vse raziskave, ki jih lahko naredimo; ponovitev kampanje je možna, če vsaj 50 % ljudi verjame, da se stvari premikajo v pravo smer. Vsako sekundo kampanje moramo izkoristiti za pozitivno podajanje zgodbe, za 1 glavno sporočilo, ki ga komuniciramo skozi celotno kampanjo. Fokusirati se moraš na pozitivno kampanjo v očeh javnosti, negativna kampanja pa poteka v ozadju – v gostilnah in na spletu. 

Bistvena je tudi podoba kandidata – prepoznavnost, čustveni stik in zaupanje v kompetentnost. Kot primer je navedel Bossmana; bil je prepoznaven, imel je čustveni stik z ljudmi, ljudje pa mu niso verjeli, da bo dober v politiki. Zato je bila glavna naloga kampanje, da dvignejo njegovo kompetentnost in 3 mesece so komunicirali, da ima Bossman politiko že v genih. To, da je dober človek, so vedeli že vsi – zakaj bi torej to komunicirali? Pri Danilu Türku je bila situacija ravno obratna – pred kampanjo je imel 5% prepoznavnost, zato je bil fokus na tem. Začel se je pojavljati v kuharskih oddajah (kuhal z Andrejem iz oddaje Big brother), v intervjujih z misicami ipd.

Bistvo kampanje je zadnjih 72 ur (predvolilni čas) in volilna nedelja. V nedeljo je fokus na klicanju ljudi, da pridejo na volitve – če to veš že na začetku, je torej fokus tvoje kampanje na tem, da pridobiš telefonske številke ljudi. Na volitvah v Piranu so imeli 7000 volilnih upravičencev in 2000 mobitel številk. 

Sporne informacije o kandidatu moraš v medije posredovati sam – pol leta pred volitvami, do volitev pa vsi že pozabijo, da se je o tem govorilo. Sporne teme je treba pravočasno ubiti, saj mediji do teh podatkov vedno pridejo, ne moreš jih skriti.

Mati vseh kampanj je terenska kampanja, ki je bila bistvena pri Bossmanu. Ključna je identifikacija neodločenih – na Balkanu z ljudmi komunicirajo od vrat do vrat, pri nas to ne gre. Z nevtralnim volivcem je treba stopiti v stik in dobiti njegov kontakt. Učinkovit način zbiranja kontaktov so stojnice, na katerih je prisotnost kandidata ali predstavljanje programa izguba časa. Tam morajo biti prisotni aktivisti, ki se pretvarjajo, da izvajajo anketo o volitvah. Ker ljudje radi podajajo svoje mnenje, sodelujejo, v resnici pa aktivisti želijo njihovo telefonsko številko (po 4 resnih anketnih vprašanjih postavijo vprašanje, če želijo izvedeti rezultate ankete, rezultate pa dobijo tako, da ponudijo pošiljanje rezultatov preko sms sporočila). Drugi učinkovit način poleg stojnic so čajanke, na katerih se kandidat pogovarja z neopredeljenimi volivci in z njimi vzpostavlja čustveni odnos, vzporedno aktivisti pobirajo mobitel številke. Po čajanki se udeleženci hvalijo o dogodku med svojimi prijatelji in postanejo ambasadorji kandidata. 

Srce kampanje je klicni center – na volilno nedeljo je ključno, da na volitve pridejo vsi, tudi če je lepo vreme ali če se jim ne da. Ljudi se kliče teden dni pred volitvami in se jih skuša prepričati, da bi prišli že na predčasne volitve, na volilno nedeljo pa jih kličeš z vabilom na povolilni žur, zraven pa vprašaš, če so že šli na volitve. Ljudem ponudiš prevoz, karkoli rabijo, da pridejo na volišče.

Jeretič je v zadnjem delu predavanja govoril tudi o nevroznanosti, ampak ker je to že druga tema, je tukaj samo link do www.nevromarketing.com, priporočil pa je tudi knjigo The secret in branje avtorja Georga Akoffa.

Predavanje je tako mene kot tudi ostale udeležence navdušilo, saj je predavatelj povedal precej več, kot smo pričakovali, poleg tega pa mu je uspelo, da smo ga 2 uri in 15 minut poslušali, brez da bi vmes vsaj za trenutek izgubili pozornost. 

Avtor: Urša

Kako PRidni smo bili v 2011?

Čeprav smo že pošteno zakorakali v prvi študijski teden novega leta je prav, da nekaj pozornosti namenimo  tudi preteklemu. V letu 2011 člani ŠS PRSS-ja nismo počivala. Kaj vse smo počeli?

·         11. januarja 2011 smo se z Marijano Josipovič, Uspeh d.o.o., na  PRaksi  Toliko idej, pa vedno premalo časa?  Pogovarjali o time managementu. Polni motivacije pa smo se nato odpravili tudi na PR večerjo v eno izmed odličnih mehiških restavracij.

·         1. marca smo na PRedigri zažurali z razlogom skupaj s Tanjo Kos, Si.mobil, ki nam je predstavila event management na primeru Si.mobilovega projekta Žur z razlogom. Kasneje pa smo zažurali še v pravem pomenu besede na poizpitni PRalnici.

·         15. marca je PRedigra postregla s komunikacijskim knock-outom. Z nami sta bila Dragan Perendija in Jure Doler iz agencije za komuniciranje v športu SV – RSA, ki sta nam podrobno razložila, kako upravljajo s tržno znamko Dejan Zavec.

·         23. marca smo se člani ŠS PRSS urili na PRaksi o pridobivanju sponzorskih sredstev. Z nami je bila Mihaela Hočevar, TS media.

·         Od 30. marca do 1. aprila se je kar nekaj naših članic razvajalo na zanimivih predavanjih in nepozabnih zabavah 20. SOF-a. In to po posebno ugodnih študentkih kotizacija, za katere gre zahvala pomoči ŠO FDV.

·         12. aprila smo se na PRakso odpravili na drugi konec Slovenije, natančneje v Rogaško Slatino, kjer so nam v Afroditi predstavili svoj marketinški oddelek in celotno poslovanje podjetja.

·         10. maja smo na PRedigri spoznali tri mlade kreativce - Vladimirja Mičkoviča, Luna/TBWA, Andreja Vento, Renderspace, in Karmen Žirovnik, Arih. Z nami so delili svoje izkušnje in nasvete kako priti do želene zaposlitve.

·         Pred izpitnim obdobjem pa smo svoje možgančke odpeljali še na prvi PReblisk na Balkan. Najprej smo obiskali Beograd ter agenciji McCann Erickson in New Moment, nazaj grede pa smo se ustavili še v zagrebški agenciji Bruketa & Žinić.

·         Od 12. do 14. oktobra smo se mudili na 15. SKOJ-u, kjer je nekaj naših punc sodelovalo tudi pri organizaciji.

·         18. oktobra smo organizirali kar dve Predigri. Na Študentski areni nam je o aktualnih medijskih trendih in digitalnih platformah predaval Robert Zevnik, Dnevnik, na FDV-ju pa nam je Andreja Jernejčič , Lin&Nil, svetovala na področju javnega nastopanja.

·         Organizirali smo tudi dva predstavitvena sestanka za vse, ki so razmišljali o pridružitvi k našemu društvu.

·         Tudi PRaksa v oktobru ni manjkala. Z Uršo Simonišek smo spletali vezi s pomočjo teambuildinga.

·         2. novembra smo skupaj z Mojco Ocvirk spoznavali delo PR freelancerja.

·         8. novembra je na FDV-ju potekal Zaposlitveni most. Predavanje TKOJ-evcev sta organizirale dve naši članici. Obisk je bil neverjeten.

·         10. in 11. 11. smo se mudili v Bratislavi na 2. PReblisku. Obiskali smo oglaševalsko agencijo Wiktor Leo Burnett in si ogledali »Museum of trade«.

·         22. novembra je sledil naš največji projekt - PR teater.

·         30. novembra in 1. decembra se nas je kar nekaj s pomočjo Spara mudilo na 13. SEMPLu.

·         7. decembra smo z Božidarjem Novakom, SPEM, na PRedigri govorili o medijski paniki.

·         Leto smo zaključili tako kot se spodobi -z novoletno večerjo in bowlingom.

Med vsem tem smo se redno srečevali na sestankih, družili na kavicah in nekajkrat skupaj tudi pošteno zažurali. Bilo je pestro. Obljubljamo, da bo 2012 še bolj!


Avtor: Nina F.

Korak nazaj na slovenski medijski sceni

V sredo, 4. 1. 2012, je slovensko televizijsko sceno pretresla nepričakovana novica. Švedska medijska družba se je odločila ukiniti TV3 v Sloveniji. Novica je tako gledalce, kot tudi zaposlene zadela iznenada, saj ukinitve nihče ni pričakoval.

TV3 je v Sloveniji od leta 2006 gradila družba MGT in uspelo jim je zgraditi blagovno znamko, ki ima danes 11-odstotni tržni delež gledalcev. Tu se pojavi vprašanje, čemu se potem televizija ukinja? Po besedah odgovornih, situacija na slovenskem medijskem trgu ni dopustila TV3-ju deleža oglaševalskega materiala, ki bi ji pripadal glede na gledanost. ''Oglaševalske agencije so bile pod vplivom monopolnega položaja in budžetov niso razdeljevali sorazmerno'' je povedal Gregor Memedović, zdaj že bivši generalni direktor TV3. Družba MGT ne vidi potenciala v izboljšanju stvari v prihodnjih letih, zato se je televiziji odločila naresti konec.

Kaj to pomeni za slovensko medijsko sceno? Ogromen korak nazaj. Tu sploh ni važna večna bitka med javnimi in komercialnimi televizijami in večna nesoglasja med njimi. Pomembno je, da imamo televizijo, ki prinaša novosti, svežino in svojih vsebin ne ponavlja neprestano. TV3 nam je pripeljala mnoge serije (Glee, Pisarna, Laži mi, slovensko različico Top modela, Riba na oko, Ljubezen na seniku), ki jih računajoč na kakšne druge slovenske televizije na naših programih verjetno ne bi zasledili še kakšno leto ali več. Že napovedane serije na TV3, npr. druga sezona šova Ljubezen na seniku, tako ne bodo realizirane.

Možnost, da bi TV3 obstajala nemoteno naprej, brez podpore MGT-ja, so praktično neobstoječe. Kot je povedal programski direktor TV3 Igor Gajič: ''S tem, ko TV3 zapira svoja vrata, je v slovenskem medijskem prostoru nastala nepopisna škoda. Trg je izgubil kakovostnega tekmeca in zdravo konkurenco.'' Menim, da se s citatom lahko strinja velika večina nekdanjih gledalcev TV3-ja.

Pomembno je, da televizija gledalcem prinaša sveže in nove stvari in jim tako omogoča, da ostanejo v koraku s tem, kar gleda tudi preostanek razvitega sveta. Tragično je, da smo izgubili televizijo, ki je to slovenskim gledalcem omogočala. Naša majhna država bi se morala truditi držati korak s svetom, ne pa doseči, da ukinejo vsako stvar, ki to poskuša doseči.

Avtor: Nikki T.

QR kode: trend med potrošniki ali oglaševalci?

Dandanes je vse več oglasov, izdelkov, ipd. opremljenih s QR kodami. Najdemo jih lahko na raznoraznih jumbo plakatih, embalažah, na policah, javnem prevozu, ... Ob vsem tem navalu pa si marsikdo postavi vprašanje: čemu? Koliko potrošnikov dejansko uporablja QR kode? Podatki raziskave Forrester Research kažejo nizko popularnost le-te, saj med lastniki mobilnih telefonov v Ameriki QR kodo uporablja zgolj pet odstotkov uporabnikov.

Torej, kdo jih ima raje – potrošniki ali oglaševalci? Slednji jih vsekakor radi unovčijo, kjerkoli se le da kljub temu, da ni pretiranega odziva s strani potrošnikov. Razlogi za 'slabo' odzivnost so različni - pogosto so to nezanimive vsebine, uporabnikovo nezadostno poznavanje tehnologije, itd.

Kaj pa o tem meniš ti? Uporabljaš QR kode?

Avtor: Alja S.

Konec Facebook zida, kot ga poznamo

Vse je bilo tiho in mirno, vsi tehnološki konservativci zadovoljni, a to je bilo le zatišje pred nevihto. Nevihto, ki so jo ustvarjalci Facebooka poimenovali Timeline.

Zakaj ta dramatičen uvod? Timeline predstavlja eno večjih sprememb, ki je zadela uporabnike Facebooka v zadnjem času. Gre namreč za precej obsežno spremembo oblikovne zasnove uporabnikovega profila, ki razporedi njegove objave po časovnici v dveh stolpičih. Omogoča tudi ogled objav vse od uporabnikovega rojstva (realnega oz. predvsem virtualnega) do danes, ogledamo pa si lahko tudi objave v kateremkoli časovnem obdobju, ki nas zanima. Dobra podlaga za zalezovalce, a ne? Morda, a vseeno so prednosti takšnega profila, kot na primer lažje iskanje določene povezave, ki smo jo pred časom objavili, a se nikakor ne spomnimo njenega naslova. Super je tudi personalizacija profila (vsaj do neke mere) v obliki t.i. coverja.

Če vas zanima več, lahko pokukate na uradno predstavitev Timelina ali pa preprosto kliknete na profil ŠS PRSS v novi preobleki.

Avtor: Teja

SEMPL – televizija ne bo nikoli mrtva, Slovenci pa še vedno premalo vlagamo v online

Ljubljanska megla in post-event depresija me je zadnje dni  navdajala bolj z obupom kot z navdušenjem, potem pa je prišel tisti čudoviti sms, da sem dobila kotizacijo za Sempl, festival medijskih trendov, ki je letos 13. potekal v Portorožu. Nekaj glavnih utrinkov, ki so se precej močno zasidrali v moj spomin:

1.     Zabaviščni park Harryja Potterja – novico o odprtju parka so lansirali s pomočjo 7 najbolj vplivnih fanov HP, ki so jih povabili na večerjo z Dumbledorjem in jim kot prvim na svetu razkrili novico. Čez teden dni je za park vedelo 350 milijonov ljudi. Harry Potter theme Park, USA

2.     Alan Hilburg. Ko sem na programu videla njegovo ime, mi ni bilo čisto jasno, od kje mi je znan. Po petih minutah njegovega predavanja se mi je vedno bolj dozdevalo, da sem identično vsebino že poslušala – 2 leti nazaj, oglaševanje in družba. Kljub utripanju v glavi (ker je bilo to v četrtek po zabavi) sem se spomnila pomena kratica OIVSIO in dobila 10 eur. Očitno je tudi Alan Hilburg v recesiji, ker je za odgovor na to vprašanje 2 leti nazaj ponudil 20 eur.

3.     Walt Disney –  kaj je vaša prva asociacija, ko slišite njihovo ime? Sneguljčica, Peter Pan, Levji kralj..no, nič več, ker so v resnici prava zlobna korporacija. V lasti imajo vse, dobesedno. Gledate Grey's anatomy? To delajo oni. Kdo je odkril Justina Timberlaka? Oni.  Kdo ima edini pravice do Oskarjev? Oni. Kdo ima čez BBC news? Oni. Vse skupaj pa se je začelo z Miki Miško…

4.    Televizija ni mrtva. Kljub vsem debatam o pomembnosti razvijajočih digitalnih platform večina še vedno prisega na dobro staro televizijo, ki pa se vedno bolj povezuje z digitalno tehnologijo. Primer: Mad man, oglaševalska serija. Lansiranje 4. sezone je potekalo na Times Squaru v New Yorku –  1uro preden so serijo pokazali na televiziji, odziv ljudi pa je bil ogromen, saj so v živo nastopili tudi glavni akterji serije (Don Draper & co)

5.     Zgodbičenje. Ja, to je slovenski prevoz za storytelling, ker se ravno učim korporativno komuniciranje. S tem povezana kampanja »Everybody needs a Harvey, ki si jo lahko ogledate tukaj.

6.    Sončenje na pomolu prvega decembra. Neprecenljivo!
  
    Avtor: Urša S.